MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 29 Feb 2020 13:43 Naslov sporočila: ATEISTIČNI ZBORNIK 2017-2018 (Kulture in religije) (II) |
 |
|
Mag. Vojteh Urbančič: Kulturocidnost agresivnih religij in drugih avtoritativnih organizacij
Citiram nekaj izsekov iz članka:
*V svoji verski vnemi, da bi spreobrnili Maje v 'pravo vero', so misijonarji uničili skoraj vse majevske zapiske. V Mehiki je leta 1561 frančiškanski menih Diego de Landa ukazal sežgati vse znane majevske zapise in artefakte.*
*Španski kralj Filip II. je po nalogu papeža leta 1569 obnovil inkvizicijo in leta 1570 v novo-osvojenem Peruju vpeljal Perujsko inkvizicijo kot del kolonialne politike. Tej je uspelo uničiti skoraj vse znake veličastne inkovske civilizacije. Šlo je za skoraj popoln genocid, kulturocid in bibliocid.*
*Največja matematičarka, filozofinja in astronomka tistega časa in zadnja velika učenjakinja, povezana z Veliko knjižnico, Hipatija je seveda srčno branila neprecenljive zaklade Velike knjižnice. Tedanji krščanski škof v Aleksandriji Ciril jo je ukazal ubiti. Potem ko so jo ugrabili na poti iz knjižnice, so jo odvlekli v cerkev imenovano 'Caesareum'. Tam jo je drhal slekla do golega in jo umorila s 'ploščicami'. … Podivjana krščanska množica je nato še naprej skrunila njeno mrtvo truplo, ki so ga vlačili po ulicah, dokler tistega, kar je od njega ostalo, niso sežgali.*
Moja opomba: gre za četrto stoletje, ne za srednji ali starejši novi vek! Takrat so kristjani na ukaz uničili Aleksandrijsko knjižnico in s tem neprecenljivi kulturni zaklad. Torej nasilnost krščanskih institucij ni bila občasna in slučajna in ni trajala »samo« nekaj stoletij, ko se navadno omenjajo samo sežiganja »čarovnic« ali pa nekaj verskih vojn. Če sem objektivnejši in bolj pravičen: religije (ali splošno filozofski nazori, razen bolnih idej, ki napeljujejo na vojne in genocide) same na sebi niso načelno agresivne; agresiven je človek, ki jih formira in tudi prakticira. Da bom jasnejši: npr. vprašanje, kaj je bistvo sveta, samo po sebi ni agresivno. Kot so v religije vključili že dobro preizkušene moralne smernice, so vanje vključili tudi izjemno človeško nasilje v primerjavi z drugimi živimi bitji na Zemlji. Pomembnejše je, da hočem z vsemi temi spisi dokazati, da religije niso v ničemer moralno boljše od ateizma.
*S papeškim ediktom iz leta 1543 je bilo prepovedno sleherno tiskanje ali razpečevanje knjig brez dovoljenja iz Vatikana. Zanimivo je naključje (ki sploh ni naključje!), da se je cenzura knjig pojavila skoraj istočasno z iznajdbo tiska. Le dvajset let za tem je pod vplivom RKC francoski kralj Karel IX ukazal, da se v Franciji nič ne sme tiskati brez dovoljenja kralja. Kmalu so tej maniri sledili tudi ostali evropski kralji. Svobodna misel, znanstveno raziskovanje, sploh uporaba razuma je za religijo smrtna grožnja. Tega so se v RKC dobro zavedali.*
*Groteskna in pomenljiva je zgodba inkvizitorja Savonarole iz Firenc in bi bila smešna, če ne bila srhljivo tragična. Bil je eden najbolj sadističnih in vplivnih inkvizitorjev, ki je ponesel 'slavo' inkvizicije po svetu. V letih 1497-98 je pripravil mnogo grmad v Firencah in na njih so zgorele knjige in slike največjih umetnikov tistega časa. Pesniki so iz protesta obmolknili, slikarji niso več slikali. Maja 1498 pa je bil izstavljen račun tudi njemu: zakurili so veliko grmado, a tokrat pod Savonarolo, ki je visel na križu. Z njim so sežgali vse njegove knjige, pridige, eseje in pamflete.*
*Ker so inkvizitorji in protireformatorji vedeli, da lahko avtor, čigar knjige so sežgali, napiše nove, so uvedli priročno novost: s knjigami so običajno sežgali tudi avtorja. V 16. in 17. stoletju je bilo običajno, da so poleg knjig sežgali na grmadah tudi njihove avtorje kot posebno nevarne heretike. Ta metonimična zveza med avtorjem in njegovo knjigo in pa čudaška personifikacija knjig je bila dovolj, da je avtor zgorel skupaj s svojimi knjigami, ki so mu jih nekaj privezali okoli pasu. V nekem transcendentalnem pomenu sta v smrti postala eno.*
*Umetnine, ki so preživele preseljevanja narodov, verske vojne, okupacije in osvoboditve, menjavo vladarjev in imperijev – izginjajo pred našimi nejevernimi očmi. Verski norci t.i. 'islamske države' (ISIS), samooklicane fašistoidne teokracije pod vplivom svoje svete knjige uprizarjajo srh vzbujajoči kulturocid, pred katerim zbledijo tudi požig Velike aleksandrijske knjižnice in sežiganje knjig v divjanju protireformacije. V času začasne okupacije dela Iraka in Sirije (od 2014 do 2017) so bili uničeni kulturni spomeniki, katerih pomen za kulturno zgodovino naše vrste je neizmerljiv. Samo v obdobju od junija 2014 do februarja 2015 so pripadniki ISIS v Iraku razdejali 28 zgodovinskih sakralnih objektov. Številne umetnine iz teh zgradb-muzejev so bile ukradene in prodane na črnem trgu za financiranje sramotne dejavnosti tega samooklicanega verskega 'kalifata'.*
Tu ponovim modrost mislecev, ki jo rad omenja tudi avtor članka: Knjige so orožje. Ne ubijajo ljudi, temveč nevednost in antihumanizem. Takšni so tudi že štirje ZAS-ovi zborniki, ki krožijo med ljudmi in so tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah. Za konec še dva mastna ocvirka iz negativno slavne nemške zgodovine v prejšnjem stoletju in iz malo manj slavne slovenske zgodovine v zadnjem času. Citiram iz članka:
*Tega dne (opomba Milan: 10. 5. 1933 v Nemčiji) je na orgiji 'bibliocida' zgorelo kakšnih 30.000 knjig, med njimi dela avtorjev, kot so: Walter Benjamin, Bertold Brecht, Albert Einstein, Friedrich Engels, Sigmund Freud, André Gide, Ernest Hemingway, Franz Kafka, V. I. Lenin, Jack London, Heinrich, Klaus in Thomas Mann, Ludwig Marcuse, Karl Marx, John Dos Passos, Arthur Schnitzler, Leon Trocki, H. G. Wells, Émile Zola in Stefan Zweig, da naštejem samo najbolj slavne. Orgije sežiganja knjig so ponovili v vseh večjih mestih in univerzah.*
*415 let kasneje (opomba Milan: toliko let po zahvali ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu s strani Rima, ker je ukazal sežgati okrog 2000 protestantskih knjig v Ljubljani), leta 2015, se je (tudi v Ljubljani!) zgodilo podobno barbarsko dejanje, ko je nekaj očitno debilnih osebkov skušalo pred TV kamerami zažgati knjigo zgodovinarja prof. dr. Boža Repeta o prvem slovenskem predsedniku Milanu Kučanu pred njegovim domom. Napisal sem 'poskušalo', saj so bili toliko štorasti, da jim ni uspelo sežgati ene same knjige; morali bi se zgledovati pri svojih zgodovinskih vzornikih, ki jim je bil mačji kašelj zažgati na tisoče knjig naenkrat.*
_________________
Milan Ambrožič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
