MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 24 Mar 2020 01:08 Naslov sporočila: Nekaj misli o marksizmu |
 |
|
Na Facebooku sem že pisal, da mi je pri marksizmu najpomembnejši humanizem: boj za lepšo prihodnost vseh ljudi. Marksizem pa ima prav tudi, ko poudarja materializem, pa čeprav mnogi prav zaradi tega ne marajo Marxa in njegovih naslednikov. Tudi vede, posebno naravoslovne, samo še močno potrjujejo moje intuitivno prepričanje, da je naturalistični pogled na svet pravilen. Zagotovo je tudi to eden od razlogov, zakaj je znanost mnogim napoti. Vendar tudi materijo kot fizik jemljem za drugotno (jasno, da ne dajem na prvo mesto ideje). Rekel bi, da je na prvem mestu večna in enovita narava (ni je ustvaril noben bog), s svojim neuničljivim prostorom in prav tako večnimi zakoni delovanja. Ta prostor pomeni več kot prostori posameznih vesolj. Nazadnje niti ne vemo, ali je naše vesolje zares samo tridimenzionalno, ali pa samo mi s svojimi čuti ne zaznavamo več kot treh dimenzij, ker smo se tako biološko razvili, v takšnih lokalnih razmerah. Osnovnejša kot materija je energija, materija pa je eden od načinov manifestacije energije. Vsekakor pa je duh ali ideja ali zavest šele v tretjem planu. Vendar tudi v tem pogledu nisem pristaš dualizma. Na primer, človeško zavest smatram kot manifestacijo fizikalnih pojavov, in nič kvalitativno drugega, čeprav si je to težko ali pa nemogoče zamišljati. Tomaž Akvinski in Rene Descartes sta trdila: Mislim (oziroma motim se), torej sem. Trditi bi morala: mislim, zato nekaj je. To še ne pomeni, da je JAZ esenca vsega. V Hessejevi knjigi Siddharta se je mladi Siddharta zaman trudil, da bi v svojem »ozadju« našel nekaj trdnega, npr. Atmana. Pravim, da se je trudil zaman, ker je iskal nič. Že Protagora se je motil s trditvijo, da je človek merilo vseh stvari. Njegova trditev je samo delno resnična: merilo smo samo za naše subjektivne sodbe o svetu okrog nas. Kot fizik, ki gre do konca, lahko zagovarjam edino absolutno objektivnost (karkoli to je), subjektivnost pa ji je zmerom podrejena, oziroma njen del, ki lahko ob dovolj temeljitih premislekih kar hitro izhlapi v nič. Slavoj Žižek je dal neki svoji knjigi, ki sem jo prebral, pomenljiv naslov: Kako biti nihče.
Večina fizikov se ukvarja z bolj vsakdanjimi vprašanji. Nič ni narobe, če hočejo gledati na življenje in bistvo vsega iz različnih zornih kotov, posebno če bi radi obdržali nek občutek varnosti in gotovosti. Če pa vodilni teoretični fiziki (in v nekem modnem obdobju jih ni bilo tako malo) začnejo zanikovati objektivno stvarnost in trditi, da nam šele zavest pričara objektivni svet, so se odrekli osnovnim fizikalnim principom – prenehali so biti fiziki v svojem bistvu. Današnji teoretični fiziki jim očitajo, da so zlorabili objektivne izsledke kvantne mehanike in prešli v kvantni misticizem. To so jim pravzaprav očitali že fiziki sodobniki, ki so bili bolj kritični do samovoljnih filozofskih interpretacij eksperimentalnih in matematično-modelnih rezultatov kvantne fizike.
Prav je rekel tudi prijatelj Vojteh, da valovna narava materije seveda ne pomeni, da materije ni.
Zdaj pa še citat iz knjige Kvantna mehanika (Molosov, Loskutov, Ternov; Moskovska državna univerza 1960); prevod Ivanović, Univerza v Beogradu:
*V. I. Lenjin je pokazao da se naše znanje prirode, koje postoji nezavisno od svesti subjekta, kreće po liniji koja se asimptotski približava ka istini, pa nastanak nove teorije ne predstavlja rušenje i slom stare, nego samo njen dalji razvitak in preciziranje, koje je povezano sa dobivanjem novih eksperimentalnih činjenica. Zbog toga nova odkrića u oblasti fizike koja su pokazala ograničenost primenljivosti i jednostranost mehanističkog pogleda na svet, nikako ne predstavljaju (nekakvo) iščezavanje materije. Slične nepravilne intertpretacije bile su povezane sa činjenicom što fizičari jednostavno nisu poznavali dijalektiku.*
No, kot sem že prej omenil, na dialektiko kot teorijo imam sicer precej kritičen pogled, vendar se s citiranim odstavkom strinjam. Vseeno misel o dialektiki. Narava na sebi je daleč preveč kompleksna, da bi delovala po dialektičnih stopnjah. Je pa res, da tako deluje človek s svojo zavestjo, npr. ko se uči na napakah (kar je pravzaprav prva stopnja reševanja nalog in problemov). Pomeni: poskusi (teza), analiziraj napake (antiteza), poskusi znova bolje (sinteza). Tako napreduje tudi teoretična znanost. Če so avtorji knjige v zadnjem stavku citata mislili ta vidik dialektike, potem imajo prav.
Zanimivo je, da ima celo geocentrični pogled v nekem omejenem smislu prav: če obravnavamo gibanje relativno, lahko rečemo, da se druga nebesna telesa gibljejo okrog Zemlje, seveda pa ne po krožnicah ali elipsah. Središčna točka je lahko katerakoli točka. Samo pomislite na preprost primer izbire koordinatnega izhodišča v ravnini.
To seveda niti zdaleč ne pomeni, da je resnica relativna. Ne moremo imeti prav, če trdimo, da ima Narava svobodno voljo in da se kot celota zaveda sama sebe. Nobena teorija ne more biti samo dopolnilo za to napačno »teorijo«. Večina idej, ki jih seveda ne smemo vzeti za teorije, je nepopravljivo zmotnih. Prav tako ljubezen ne spada med osnove delovanja narave in tudi ni nekaj nad njo. Zakaj ne bi preprosto imeli radi drug drugega, ne da bi gnjavili drug drugega z mistifikacijo ljubezni, npr. s podeljevanjem nekega nadnaravnega bistva tej čisto naravni stvari?
_________________
Milan Ambrožič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
