MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 06 Sep 2020 20:22 Naslov sporočila: Etika v znanosti |
 |
|
Človeštvo je v znanosti, filozofiji in kulturi doseglo veliko. Znanost je pripomogla k izboljšanju življenja v praktičnem pogledu. Pa ne samo to. Prav znanost, tako naravoslovna kot družboslovna, je najbolj bistveno prispevala k povečanemu humanizmu zahodnega sveta. Poleg tega je znanstvena skupnost formalno zgradila znanstveno etiko kot tudi smernice učinkovitega znanstvenega delovanja, podobno kot se je seveda moralni kodeks razvijal tudi drugje, npr. pri učiteljih, zdravnikih itd.
Vendar v znanosti še zdaleč ni vse v redu in bi se dalo marsikaj izboljšati z malo dobre volje. Nikoli ne smemo pozabiti, da znanost ni nekaj abstraktnega, nekaj v vakuumu, temveč je družbena dejavnost in zato občutljiva na družbene nepravilnosti. Znanost se mora braniti tudi pred moderno »vojno proti znanosti«, ki jo bom omenil spodaj.
Navajam pet točk, ki so mi prišle na misel
Točka 1. Veliko manjša količina znanstvenih člankov v mednarodnih revijah. Celotna družba skupaj z znanstveno/raziskovalno srenjo bi morala postaviti normo, da naj posamezni raziskovalec ne bi objavil (dosti) več kot enega ali dva izvirna članka na leto. Norma se ne sme naravnavati na 10 člankov na leto, kot jih pišejo najhitrejši pisci. Obstajajo prav objektivni razlogi, zakaj lahko nekateri objavijo toliko člankov: eden od njih je tudi ta, da so vodje raziskovalnih skupin. Pretirana količina škodi znanosti in znanstvenikom na več načinov: (I) raziskovalci in pisci člankov nimajo več dovolj časa za poglobljeno branje druge literature, recenzenti pa ne za podrobno recenzijo, (II) tekmovalnost v številu točk povzroča nepotrebni in nesmiselni psihični pritisk na večino raziskovalcev; pri mnogih ta pritisk ne spodbuja k večjemu garanju, temveč jih prej umsko blokira, da o škodi za zdravje in kakovostno osebno življenje zaradi stresa niti ne govorimo; (III) pri tekmovanju za količino se izgubi fokus na bistvo delovanja v znanosti. Najbolj plodoviti avtorji nikakor ne smejo biti več osnova za to, da se vsi raziskovalci počutimo kot udeleženci neke blazne dirke. Ne propagiram lagodnega, brezdelnega življenja raziskovalcev, ampak samo to, da naj raziskovalci živijo normalno kot drugi in naj se čutijo socialno varne in družbeno koristne, ne glede na to, koliko njihovih člankov sprejmejo v objavo in koliko točk v nesmiselnem prestižnem boju fakultet, institutov in drugih raziskovalnih institucij prinašajo svoji delodajalski instituciji.
Točka 2. Vse mednarodne revije bi morale biti brezplačno dostopne na spletu vsem (brez gesel, plačevanja itd.). Tudi objava člankov bi morala biti v vsakem primeru brezplačna, ne glede na stroške za distribucijo (preprosto postavitev na spletne strani). Za življenje in financiranje znanstvenih revij (ki bi jih moralo biti zaradi preglednosti veliko manj) bi moral skrbeti mednarodni znanstveni sklad. Nikakor pa bi revije ne smele biti še en faktor v tržnem mehanizmu.
Točka 3. Dosledna znanstvena etika, na prvem mestu poštenost. Prvi cilj in dolžnost vsakega znanstvenika mora absolutno biti iskanje resnice, pa naj bo ta na bazičnem nivoju ali pa kaka tehnološka, aplikativna rešitev. Cilj ne sme biti več lastno povzdigovanje v očeh drugih, predvsem pa se to ne sme delati za vsako ceno. Drugi najpomembnejši vidik znanstvene etike je delovanje, ki je koristno za celotno človeštvo. Pomoč znanstvenikov pri razvijanju orožja za množično uničevanje ali pri razvijanju sredstev totalnega nedemokratičnega nadzora nad ljudmi je v popolnem nasprotju z vsako moralo. Znanstvenik, ki to počne, pa čeprav pod okriljem ugleda, priznanja elite in borbe za kruh, se je izneveril svojemu poklicu, prav tako kot znanstvenik, ki laže, da bo dosegel nezasluženo priznanje in uspeh.
Točka 4. Dolžnost državnih vodstev in institucij je, da popularizirajo znanost, ne na ceneni kičasti in kapitalistični način, temveč s strokovnim, utemeljenim argumentiranjem, da je pristna, nepokvarjena znanost za celotno družbo lahko samo koristna in nikoli škodljiva. S prodajanjem sebe na trgu v slogu reklamiranja in populariziranja morajo nehati tako znanstvene institucije kot posamezni znanstveniki. To je, prvič, ponižujoče, drugič, smeši znanost, raziskovalce in npr. visoko šolstvo.
Točka 5. Večja osebna skromnost znanstvenikov v povprečju. Na sebe moramo vsi, ki tako ali drugače sodelujemo v znanosti, pa tudi pri razvijanju in ohranjanju znanja (npr. učitelji) gledati kot ljudi, v vseh pogledih enakovredne drugim, le da imamo svoj specifični poklic in družbeno nalogo.
Zakaj se moramo med drugim boriti za vse to? Na primer, Chris Mooney je napisal provokativno knjigo The Republican War on Science, v kateri je opisana prava vojna proti znanosti v ameriški družbi. Seveda pa velja podobno tudi drugod po svetu, tudi v Sloveniji. Nazadnjaki na vseh področjih družbenega delovanja skušajo gojiti pravi antiintelektualizem, o katerem se je že marsikaj povedalo. Antointelektiualizem zato, ker je znanje, tako naravoslovno kot družboslovno, marsikomu napoti. Napoti je med drugim ljudem, ki bi radi obdržali svoje privilegije, nezasluženo in neupravičeno bogastvo, politično moč, blaženost v malikovanju od svojih političnih malikovalcev in predvsem popoln nadzor nad voljo drugih.
Antiintelektualizem se kaže kot psevdoznanost, zavračanje najosnovnejših dejstev (celo tega, da je Zemlja okrogel planet), krivično ocenjevanje znanosti (češ da je odgovorna za okoljsko katastrofo in podobno), pa tudi kot nenehne politične laži naših in drugih nazadnjaških ali preprosto sebičnih politikov. Znanost skupaj s šolstvom vzdržuje staro temeljno znanje celotnega človeštva, poleg tega pa ga nadgrajuje. Znanje samo po sebi lahko pri reševanju ekoloških in drugih težav samo koristi, nikoli ne škodi. Škodijo zavračanje znanja in tiščanje glave v pesek (zaradi strahu), zraven pa še egoizem in pohlep.
Tudi obsežne sociološke raziskave kažejo, da je glavni sovražnik znanosti in znanja, nazadnje pa celo pravega humanizma, človekov prastari spremljevalec: strah. Prav strah je tisti najbolj ključni faktor, ki naredi fašistično desničarske politike in njihove privržence. Premagajmo strah in tako bomo naprednejši, pa tudi bolj altruistični.
_________________
Milan Ambrožič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
