Ateisti admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 17.01. 2009, 20:06
Prispevkov: 4
|
 Objavljeno: 05 Jun 2011 00:11 Naslov sporočila: CERKVENO BOGASTVO JE KRVAV DENAR (prevod knjige) - 2. del |
 |
|
(nadaljevanje 1. dela prevoda nemške knjige)
---------------------------PONAREJANJE LISTIN ---------------------------------
Superbogati od ponarejanja listin
Da bi povečali cerkveno zemljiško posest,
so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine.
- Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine.
- Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu in dokazal, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Kaj so proti temu hoteli storiti preprosti kmetje, ki pogosto niso znali pisati in brati?
- Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic.
- Na smrtni postelji je npr. menih Gueron priznal, da je prepotoval celo Francijo in za samostane ter cerkve izstavljal ponarejene listine. 16) str. 83
- Za južnonemško območje je to kriminalno opravilo prevzel benediktinski samostan Reichenau. 17) str. 23
- Vrhunec kriminalnosti in predrznosti je povrhu vsega prilaščanje pravice, ko papež trdi, da mu je Konstantin podaril ves Zahod. Ni bilo malo takih, ki so »Konstantinovo darilo« imeli za ponaredek in so morali svojo izjavo plačati s smrtjo, tako npr. Johannes Draensdorf v Heidelbergu še leta 1425 in vodja Valdežanov Friedrich Reiser leta 1458 v Strassburgu. 11) str. 51
- Konstantinovo darilo naj bi temeljilo na naslednji pravljici: Preganjalca kristjanov Konstantina je potemtakem papež Silvester I. ozdravil gobavosti, ga spreobrnil in krstil. V zahvalo je bil papežu podaril ne le Lateran, ampak vse province Italije in zahodnih dežel.
Velik del srednjeveških listin je ponarejenih
- Potem ko so pripadniki Arnolda iz Brescie že v 12. stoletju spoznali prevaro, jo je leta 1440 dokončno pisno razkril papeški sekretar in humanist Laurentius Valla. Rimsko-katoliško zgodovinopisje, tako Deschner, je prevaro priznalo šele z 19. stoletjem. 10) str. 106
- Še vedno so cerkve največje privatne zemljiške posestnice v Nemčiji kot tudi v mnogih drugih državah. Koliko te zemljiške posesti je kupljene in plačane s poštenim delom? In koliko je nakradene, prigoljufane in naropane?
----------------------------LOV NA DEDIŠČINO ---------------------------------
Superbogati zaradi lova na dediščino
Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike,
zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina.
- Že v 4. stoletju je bil lov na dediščino s strani takratnega papeža Damasusa tako močan, da je moral vmes poseči cesar.
- Da ga ne bi osumili krivoverstva, je ob smrti vsak posestnik ali zakupnik zapustil en del cerkvi. Kajti krivoverstva so lahko obsodili tudi že mrtvega in tako potomce oropali celotne dediščine. Poleg tega tisti, ki je bil osumljen krivoverstva, mogoče ni dobil prostora za grob na posvečeni zemlji. Zaradi moralnega pritiska je rasla cerkvena zemljiška posest. …
- Papež Aleksander III. je že leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. ….
- Vsak svetni notar, ki je sestavil testament, ne da bi upošteval papežev predpis, je bil kaznovan z izobčenjem.
- Cerkev si je lastila pravico, da lahko edino ona zakonsko potrdi testament. …
- Dediščino v prid cerkvi na podlagi testamenta je cerkev imela za zanesljiv pripomoček, da bi se skrajšal čas trpljenja v vicah. Zaradi strahu pred večno peklensko kaznijo so ljudje ne le zbolevali, ampak je strah prinašal cerkvi čedno vsoto denarja. Do danes. …
- Krščansko etiko poravnave so tolmačili tako, da so govorili oderuškim prodajalcem, kako je edina možnost za odrešitev popolno vračilo dobička. Vračilo pa po pravilu ni šlo k oškodovancem. Namesto tega so ustanavljali cerkvene sklade. …
- Neprikrito je pridigal cerkveni oče Salvian v 5. stoletju: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.«
- Sv. Basilius je to takole formuliral: »Skrb za otroke je samo pretveza grabežljivcev.« …
- Lov na dediščino s strani duhovnikov je znan do današnjih dni. Predvsem starejši ljudje so prizadeti zaradi tega. Starejšim ljudem, ki nimajo sorodnikov, je v domovih za ostarele posebno dostopna tolažba duhovnikov…
- Leta 1993 se je zvedelo za primer profesorja, ki je svojemu nečaku v oporoki zapustil 1,5 milijona mark. Testament pa je izpodbijalo semenišče v Zaitskofenu. Katoliški duhovniki so komentirali, da profesor ni bil čisto pri pravi, ko je testament spremenil v škodo cerkve. Tega sodišče ni moglo upoštevati. Stroške sodišča v višini 100.000,- za tri in polletni proces mora plačati katoliško semenišče. Hannov. Alg. Ztg. 30.09.02
----------------------------LOV NA DEDIŠČINO ---------------------------------
Superbogati od desetine
Pomembno vlogo pri cerkvenih dohodkih je igrala desetina.
- V srednjem veku so morali vsi zemljiški posestniki krajevni cerkvi odvesti desetino vseh pridelkov ali prihodka. 14) str. 454
- Kdor desetine ni plačal ali jo je plačal nepravilno, je tvegal, da ga duhovniki prekolnejo in izobčijo. 14) str. 454
- Tako so duhovniki »oboroženi in nepopustljivi pobirali dolgove«, medtem ko so svetohlinsko pridigali proti oderuštvu in obrestim. 15) str. 498
- Papež Pij V. je dal navodilo svojim izterjevalcem:
»Navaden človek, ki ne more plačati denarne kazni, mora prvič - z vklenjenimi rokami na hrbtu en dan stati pred cerkvenimi vrati.
Drugič - ga je treba bičati po ulicah.
Tretjič - mu je treba prebosti jezik in ga poslati na galejo.« 11) str. 18
- Kmetje iz Stedingera so odrekli desetino in cerkev jih je s svojimi vitezi zavezniki množično pomorila in oropala.
Kmetje so odrekli plačilo desetine bremenskemu nadškofu. Proti njim so leta 1229 sprožili strahoten instrument inkvizicije.
Papež Gregor IX. je svoje dominikance spustil na križarski pohod proti kmetom iz Stedingera. 1 str. 90 Pozimi leta 1229/30 je nadškof Gebhard II. iz Bremena skupaj z bratom in drugimi plemiči ter vitezi odšel v boj proti kmetom. 1 str. 90
Nazadnje so zmagali kmetje, toda pet let pozneje, 27. marca 1234 jih je masakrirala vojska v službi cerkve. 1 str. 91
---------------------------------SIMONIJA ----------------------------------------
Superbogati s pomočjo simonije
Prodaja funkcij (simonija) je papežu prinesla veliko denarja in posesti.
- Jezus ni poznal funkcij, zato jih tudi ni uvajal. Katoliška cerkev vidi to malo drugače …
- Papež Inocenc III. je takoj po nastopu funkcije ustanovil 52 sekretariatov in jih prodal za 79.000,- zlatih guldenov. 15) str. 342
- Papeži so pogosto prodane funkcije predhodnikov določili za vakantne, da so jih spet lahko prodali. 15) str. 342
- Papež Leo X. je ustanovil 39 novih kardinalskih služb in za to pokasiral 511.000,- dukatov. Cena za kardinalski klobuk je bila takrat med 10.000,- in 30.000,- zlatih dukatov po primerku.
- Celo papeško funkcijo se je dalo kupiti in je šla k tistemu, ki je največ ponudil. Ko je leta 1492 umrl papež Inocenc VIII., je kardinal iz Rovere veljal za velikega favorita. Razpolagal je z več kot 1.000.000,- zlatimi dukati
Republike Genove in nadaljnjimi 200.000,- francoskega kralja, da bi svoji pretenziji dal poseben poudarek. 19) str. 191
- Njegov konkurent Rodrigo Borgia je bil pod štirimi papeži podsekretar svetega sedeža. »Podkupnine, ki jih je ponudil, so jemale sapo. Podarjal je bogate opatije, luksuzne vile in cela mesta, da bi si zagotovil kardinalski glas.« 19) str. 191
- »Med petdnevno konklavo avgusta 1492 je operiral z obljubami donosnih napredovanj in neprikritimi podkupovanji, da bi dobil na volitvah. Nekateri kardinali so hoteli palače, drugi gradove, posest ali denar.
- Kardinal Orsini je svoj glas prodal za gradova Monticelli in Sariani.
- Kardinal Ascanio Sforza je hotel štiri vprežne vozove srebra – in lukrativno pisarno predsednika cerkve, !!! da bi zagotovil svojo privolitev.
- Kardinal Colonna je dobil bogato opatijo St. Benedikt skupaj z vsemi pripadajočimi domenami in patronat za sebe in svojo družino na večne čase.
- Kardinal iz St. Angelo je hotel škofijo Porto, tamkajšnji grad in polno klet vina.
- Kardinal Savelli je prejel Civita Castellana.
- Rodrigu je do zmage še vedno manjkal en glas. Odločilen glas je pripadel nekemu beneškemu menihu. Hotel je namreč 5000 kron in eno noč z Rodrigovo hčerko, očarljivo dvanajstletno Lukrecijo. Posel je bil potrjen in z glasovi dvaindvajsetih kardinalov v žepu je bil Rodrigo Borgia izvoljen za papeža Aleksandra VI.« 19) str. 191/192
----------------------------------UMOR -------------------------------------------
Superbogati s pomočjo umorov
Papeži se tudi pred umori niso zaustavili,
če je šlo za njihove finančne ali politične prednosti.
Če verjamemo nekaj župnikom, ki so s knjigo šli anonimni v javnost,
so v Vatikanu še danes misteriozni smrtni primeri.
- Zgodovinar Thomas Tomasi je o tem napisal: »Ne bi bilo mogoče prešteti vseh umorov, posilstev in primerov krvoskrunstva, do katerih je vsakodnevno prihajalo na papeškem dvoru. Človekovo življenje ni dovolj dolgo, da bi si zapomnil imena vseh umorjenih, zastrupljenih ali žrtev pri živem telesu vrženih v Tibero.« 19) str. 214
- Umor je bil čeden stranski zaslužek za papeža Aleksandra VI. Naveličan pretenj svojega brata, ki se je v Vatikanu zadrževal kot ubežnik, je osmanski sultan Bajazid II. poslal papežu Aleksandu VI. 40.000 zlatih dukatov, za katere naj bi umoril Džema. Toda papeževa pomoč ni bila tako poceni. Počakal je. Nadaljnjih 200.000,- dukatov je dodal sultan. Potem je papež Aleksander VI. dal Džema zastrupiti. 19) str. 195/196
- Prodaja funkcij je bila dober vir dohodka. Da pa dohodkov ne bi pustil usahniti, »je papež Aleksander poskrbel za to, da so kmalu zastrupili kardinale, ki jih je on prej imenoval. Tako je lahko ne le ponovno prodal kardinalski klobuk, ampak pobral tudi vsa njihova premoženja, ki so prešla na cerkev – lahko rečemo na papeža Aleksandra.« 19) str. 195
- V svojem bestselerju »Sveta papeževa mafija« Robert Hutchison omenja vrsto smrtnih primerov, ki so vsi v poslovni ali osebni zvezi z Vatikanom ali s skupino, ki mu je blizu: svoje trditve povezuje z naslednjimi smrtnimi primeri: 20)
1975: francoski senator princ Jean de Broglie
1977: Charles Bouchard , poslovodstveni organ ženevske Leclerc-banke
1978: pater Giuliano Ferrari
1978: ortodoksni patriarh Nikodim
1978: papež Janez Pavel I.
1978: kmalu zatem kardinalni državni sekretar Villot
1979: kardinal Vagnozzi, šef vatikanske prefekture za gospodarstvo
1981: Franacesco Consentino, P2-loža
1982: milanski bankir Roberto Calvi
1982: trgovec z antikvitetami Sergio Vaccari
1982: pisec Giorgio di Nunzio
1982: kardinal Benelli iz Firenc
1985: nekdanji španski zunanji minister Gregorio Lopez-Bravo
1985: bankir Ricardo Tejero
1986: ladjar Jose Maria Aristrain
1986: mafijec Michele Sindona
1986: neuspel atentat na španskega podjetnika Ruiz Mateosa
1986: španski sodnik ustavnega sodišča Manuel Garcia-Pelayo
1994: salvadorski nadškof Rivera Damas
1998: vodja filiale vatikanske banke v Nepalu, Aldo Palumbo
- Duhovnika Giuliana Ferrarija so našli mrtvega v praznem kupeju hitrega vlaka Ženeva-Pariz . Umrl naj bi zaradi »težkega srčnega infarkta«. Že leta 1969 so poskušali, da bi ga z glikozidom digitalisa počasi zastrupili. Ta droga povzroči, da srce odpove. Ferrari je rimsko cerkev imenoval »največje in najbolj umazano podjetje na svetu«. Deschner spekulira s tem, da je bil žrtev vatikanizma. Po Ferrarijevem mnenju sta bila duhovnika Camillo Tores in Oskar Romero žrtvi Vatikana. Tik pred svojo smrtjo je Ferrari rekel: »Zadnji zločin Vatikana je usmrtitev mojega prijatelja, nadškofa Oskarja Romere v San Salvadorju.« 2) str. 178
- Zjutraj 18. junija 1982 so milanskega bankirja Roberta Calvija našli obešenega pod mostom čez Temzo. Poznal je in bil soudeležen pri enem največjih finančnih škandalov, ki ga je sprožil Vatikan. Tik pred svojo smrtjo je rekel hčerki: »Duhovniki me bodo pokončali.« 3) str. 276
- Njegova žena Klara Calvi je izjavila za intervju: »Sigurno so bili vatikanski duhovniki. To nam je Roberto že prej povedal. Ubiti nekoga zanje ni greh, tako so mu rekli. Samo dušo bi osvobodili iz telesa » 22)
- Prejšnjemu finančnemu svetovalcu Vatikana Leopoldu Ledlu je rekel Calvi nekaj dni pred svojo smrtjo na begu v London: »Marcinkus hoče mojo glavo.« (mišljen je bil kardinal Marcinkus) 21) str. 276
- Na ponedeljek 4. maja 1998 je bilo v Vatikanu umorjenih troje ljudi.Uradna verzija: Švicarski gardist Cedric Tornay naj bi ustrelil nadporočnika Estermanna in njegovo ženo Gladys Meza Romero, da bi nato usmrtil sam sebe. Skupina državljanov Vatikana, duhovniki in laiki, ki hočejo ostati anonimni, vidijo to drugače. Napisali so knjigo v Italiji na to temo z naslovom: »Krvave laži v Vatikanu«. V Nemčiji je knjiga izšla z naslovom: »Ubijali ste«. 23)
- V svoji knjigi prikazujejo, kako bi lahko prišlo do umorov, kdo je imel korist in naštevajo nelogičnosti vse do ponarejenega poslovilnega pisma domnevnega morilca.
- Cedricova mati trdi, da je bil nekdo v Vatikanu, ki bi lahko pojasnil resnico, toda ta nekdo da je nenadoma brez sledi izginil.
- Strah jo je, kajti odposlanci iz Vatikana so pripotovali k njej v Švico, da bi jo ustrahovali in prisilili k molčanju. 23) str. 110
- Po podatkih te anonimne vatikanske skupine sodelavcev, ki se imenuje »apostoli resnice«, naj bi v Vatikanu besnela »krvava vojna za nasledstvo« med dvema rivaloma - potaknjencem zloglasne prostozidarske lože P2 in skrajno konzervativno internacionalno delujočo skupino. 23) str. 117
- »Apostoli resnice« iz Vatikana pišejo, da si klani prostozidarjev in te internacionalne skupine v trdem boju med sabo delijo »gigantsko (politično, ekonomsko in logistično) Vatikanovo obilje moči, pri čemer papež služi samo kot klerikalni izvesek.« 23) str. 117
- Glede smrti Janeza Pavla I. (Albino Luciani) pravijo, da je hotel napraviti konec dubioznim finančnim poslom, pretiranemu razkošju in korupciji znotraj uradne cerkve. »Toda njegov pontifikat je bil vpadljivo kratek (33 dni), okoliščine v zvezi s smrtjo misteriozne in truplo Albina Lucianija so tako hitro balzamirali, da obdukcija ni bila več možna…» 23)
--------------------------STRANSKI PRIHODKI ----------------------------------
Superbogati od stranskih prihodkov
Papeži so vedno znova našli poti, kako povečati svoje in cerkveno premoženje.
-Papež Aleksander VI. je morilce preprosto izpustil na svobodo – samoumevno proti majhni pristojbini. Pripomnil je: »Gospod noče grešnikovo smrt, ampak da plača in živi.« Pri povprečno ca. 14 na dan umorjenih v Rimu takrat donosen posel. 19) str. 195
- Isti papež dovoli nekemu plemiču krvoskrunstvo s sestro – proti pristojbini 24.000 zlatnikov. 19) str. 195
- Peter Mendoza, kardinal Valencije, si je pri papežu kupil dovoljenje, da sme svojega ljubimca-dečka imenovati za svojega rodnega sina. 19) str. 195
- Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije, kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.« 19) str. 195
- Tudi od križarskih vojn so samostani dobro zaslužili, kajti posestva križarjev so jemali v zastavilo in ob njihovi smrti so jim pripadla … 14) str. 455
----------------------------PROSTITUCIJA ---------------------------------------
Superbogati od prostitucije
Bili so papeži in škofje, ki so obogateli
od prostitucije in za to imeli lastne bordele.
- Da bi financiral vojno proti Turkom, je papež Sikstij IV. (1471-1484) v Rimu zgradil eleganten bordel za oba spola. Njegove kurtizane naj bi mu vsak teden plačale »julija« iz zlata, kar je letno zneslo 26.000 dukatov prihodka. 19) str. 172
- Za časa papeža Klemena VI. (1342-1352) so bile prostitutke tako številčne, da jih je papež Klemen obdavčil. Zgodovinar Joseph Mc Cabe je celo izbrskal listino, iz katere je razvidno, da so papeževi uradniki »kupili lep, nov, velik bordel od vdove nekega zdravnika. Listina pobožno beleži, da se je nakup izvršil »v imenu našega gospoda Jezusa Kristusa«. 19) str. 137
- V Nemčiji se je razvila nova oblika tempeljske prostitucije. Po strasburški katedrali so se podile prostitutke. Kar naj bi povrhu še vedeli: Strasburški škof je vodil bordel. 19) str. 118
- Dekan wuerzburške katedrale naj bi imel po zakonu pravico, da vsako leto iz vsake vasi v škofiji prejme konja, kosilo in mladenko. 19) str. 118
- Bolj direktno obliko tempeljske prostitucije so v 13. stoletju ponovno vpeljali v Rimu. Vse lokalne vlačuge so nagnali skupaj in jih poslali na delo v podzemno kapelo v cerkvi Santa Maria, obdane z najsvetejšimi predmeti krščanstva.
- Papež Julij II. je 2. julija leta 1510 v papeški buli odredil ustanovitev bordela, v katerem smejo mlade žene opravljati svoj poklic.
- Papeža, ki sta sledila, Leon X. in Klemen VII. sta prav tako prenašala to ustanovo pod pogojem, da četrtina vsega premoženja žensk, ki tam delajo, po njihovi smrti preide v last nun iz Sainte-Marie-Madeleine. 19) str. 236
»Mnogoženstvo, sodomija ter incest
so bile še nedolžne pregrehe papežev … » 19) U4
-------------------------------SUBVENCIJE ---------------------------------------
Superbogati od državnih subvencij
V Nemčiji leži cerkev skupaj z državo v postelji,
čeprav ustava to drugače predpisuje.
Posledice: Država jemlje državljanu denar –
bogati cerkvi ga vtika od spredaj in od zadaj!
- Ali so politiki toliko omračeni, da ne opazijo ali pa so cerkvi poslušni in jih je strah.
- Človek ima občutek, da so cerkve že davno vtaknile politike v svoj žep in lahko zahtevajo, kar hočejo – politiki to plačujejo priklanjajoč se, hvaležno in prostovoljno po motu: »Drži jih v neznanju – jaz jih držim v revščini …«
- Že leta in leta cerkev uporablja državo in s tem narod kot »kravo molznico«.
- Pusti, da ji država marsikaj plača:
- plače škofov, kardinalov, nadškofov in pomožnih škofov
- plače kanonikov in višjih cerkvenih svetnikov
- plače stolnih vikarjev in cerkovnikov
- plače škofijskih sekretarjev
- plače vojaških škofov in župnikov
- popravilo in vzdrževanje številnih cerkva in cerkvenih stavb
- šolanje duhovnikov in teologov
- konfesionalni verski pouk v javnih šolah
- Milijone in milijone iz naslova terjatev iz časa pred Napoleonom (!), ki jih morajo plačati v glavnem obubožane občine. (Ne gre za slabo šalo)
- Celo kadilo, mašno vino in mašna oblačila in še marsikaj drugega plača država vojaškemu dušebrižništvu.
- Z ljudskim denarjem financirajo tudi večino stroškov ustanov (ca. 90%, ca. 10 milijard evrov letno). Malo segajo v svoj lasten žep (kljub 500 milijardnemu premoženju v evrih). Pa vendar tam odločajo: Kdor se poroči z ločenim, temu v katoliški ustanovi preti odpoved itd.
- Vrhunec: Tudi muslimani, ateisti in tisti, ki so izstopili iz cerkve, morajo plačevati za plače katoliških škofov … ker se denar jemlje iz splošnega davčnega lonca (torej ne od cerkvenih davkov, kot marsikdo misli).
- Ko krajevna cerkvena občina gradi nov otroški vrtec, plača samo 1/3 stroškov, 2/3 plača država. Cerkev pa je edini lastnik. (Pogosto se zemljišče kar podari.) Tako se kontinuirano povečujeta zemljiška posest in imetje od nepremičnin.
- Vse to in še marsikaj je »skrivnost države in cerkve.«
Pregled* subvencij v milijardah, ki jih nemška država daje cerkvam
Odpovedati se prihodkom
Možnost uveljavljanja davčne olajšave za cerkveni davek: 3,50 mrd evrov
Osvoboditev od odbitne dajatve in davka na donos kapitala: 1,40 mrd evrov
Osvoboditev od prometnega davka: 1,20 mrd evrov
Druge osvoboditve: 0,15 mrd evrov
Odpovedati se dohodkom za skupaj ca. 6,25 mrd evrov
Direktne subvencije (nepopolno)
Konfesionalni verski pouk: 2,45 mrd evrov
Šolanje teologov: 0,62 mrd evrov
Prihranek pri državni izterjavi cerkvenega davka: 1,00 mrd evrov
Varstvo spomenikov: 0,04 mrd evrov
Vojaško dušebrižništvo: 0,03 mrd evrov
Plačila zveznih dežel: 0,72 mrd evrov
Plačila občin (ocenjeno) (gradbeno področje, darila, kultura): 2,50 mrd evrov
Obveznosti za gradnjo: 0,05 mrd evrov
Podpore za misijonarska dela i.d.: 0,19 mrd evrov
Drugo, npr. orden, mediji, cerkveni dnevi: 0,30 mrd evrov
Direktne subvencije ca.: 7,9 mrd evrov
Državne subvencije za cerkve skupaj 14.15 mrd evrov
- V znesku 14,15 milijard evrov sploh še ni zajeto obširno državno financiranje cerkvenih socialnih ustanov, za to daje država še enkrat ca. 10 milijard evrov ekstra subvencij. Cerkve same porabijo za javne socialne namene le ca. 8-10% od ca. 9 milijard cerkvenega davka letno. Ne segajo rade v lasten žep, dokler se molzna krava, država, pusti molsti. Krvave cerkvene temelje tako vedno znova prelivajo z novimi tokovi denarja iz državne blagajne.
- Kdaj se bodo prebudili politiki?
Kdaj bo končno država svobodna in bodo cerkve ter njihovi privrženci sami plačevali svoje eminence in svoj kult?
* Viri: C. Frerk, Finanzen und Vermoegen der Kirchen, Alibri-Verlag, Aschaffenburg 2002 und G. Rampp, Bund fuer Geistesfreiheit. Augsburg
Viri:
Država jemlje državljanom denar –
bogati cerkvi ga vtika od spredaj in od zadaj!
_____________________
Zgornji tekst je prevod brošure:
Cerkveno bogastvo je KRVAV DENAR
(Der Reichtum der Kirche ist BLUTGELD)
1. izdaja: 2003
Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori
Reimar Wirr
Am Brechhaus 4
97828 Marktheidenfeld
Faks: 09391/504147
www.freie-christen.com
Bi radi finančno podprli akcije Svobodnih kristjanov za Kristusa Govora na gori?
Hvaležni so za vsako pomoč.
Geslo »Aufklaerung«
Voksbank Main-Tauber
BLZ: 673 900 00, Kto.: 2005808 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
