MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 03 Jan 2020 20:26 Naslov sporočila: Intervju v Mladini: Predstavitev Kržanove knjige |
 |
|
Mladina, 24. 3. 2017
Dr. Marko Kržan, sociolog in politični delavec
Marko Kržan je doktor sociologije, a si je želel, da ga opišemo kot političnega delavca. »Rad bi rehabilitiral ta izraz,« pravi. Z njim smo se pogovarjali, ker je pred kratkim izšla njegova knjiga z naslovom »Marxova teorija vrednosti in razredov«. Napisal jo je na podlagi disertacije, s katero je doktoriral na ljubljanski filozofski fakulteti, in se najizčrpneje ukvarja s transformacijskim problemom. Gre za vprašanje znotraj marksistične teorije o tem, kako se vrednosti blaga spreminjajo v cene in presežne vrednosti v dobiček, vendar knjiga ni suhoparna akademska razprava. Rešitev transformacijskega problema je pomembna pri dokazovanju izkoriščanja v kapitalizmu in je tako podlaga za razbijanje vladajoče ideologije ter načrtovanje boljše družbe. »Kritika kapitalizma je pogoj za nastanek družbe, v kateri ne bomo živeli zato, da delamo, ampak bomo delali tako, da bomo lahko bolje živeli in preprečili okoljsko katastrofo,« so pri založbi Sophia predstavili knjigo. Kržan sicer hodi v službo v državni zbor, kjer je strokovni sodelavec poslanske skupine Združena levica.
Zakaj potrebujemo knjigo, ki kritizira kapitalizem s stališča delavskega razreda?
S stališča kapitala ali malomeščanstva se vidijo samo ekscesi izkoriščanja, samo kršenje zakonskih pravic. Ne vidi se, da so vsi delavci izkoriščani, tudi tisti, ki imajo izplačane plače in poravnane socialne prispevke.
Je zakonito izkoriščanje sploh vredno pozornosti, če se mediji ne pritožujemo nad njim? Morda nikogar ne moti?
Ne strinjam se. Podatki kažejo, da imamo pri nas ogromno bolniških odsotnosti in da je zadovoljstvo pri delu nizko … Res pa je, da nezadovoljni delavci v tem ne vidijo izkoriščanja. To stanje spontano izkusijo kot nekaj nujnega ali naravnega.
Zakaj?
To je ravno učinek ideologije, ki jo v knjigi razbijam s teorijo.
Kako deluje ta ideologija?
V predkapitalističnih sistemih je izkoriščanje temeljilo na pravni, politični ali fizični prisili. Ker so bili podložniki pravno nesvobodni, mi v tem zlahka prepoznamo izkoriščanje, a tudi v fevdalizmu se kmetje večinoma niso čutili izkoriščane. Izkoriščanje je zakrival cel kup ideologij, predvsem religioznih. Celo intelektualci so fevdalno izkoriščanje ugotavljali šele za nazaj, recimo z razsvetljenskimi ideologijami naravnega prava in človekovih pravic.
Danes pa je izkoriščanje še bolj zakrito?
V kapitalizmu je izkoriščanje brezosebno. Zemljiški gospod ni prišel k delavcem in jim rekel, 'ne bi vam rad znižal plač, ampak ne gre drugače, kitajska konkurenca je prehuda'. Izkoriščal jih je neodvisno od drugih fevdalcev. Kapitalist pa je v konkurenci z drugimi kapitalisti, kar deluje kot objektivna okoliščina. Če je nekaj videti kot nuja, temu ne rečeš izkoriščanje. Ampak to je vendarle samo videz, konkurenca je človeški proizvod. Drugi dejavnik, ki prikriva izkoriščanje, je, da v sistem izkoriščanja vstopamo prostovoljno. Nihče nas ne more formalno prisiliti v delo, samo nagon po preživetju. Preživetje se zdi nekaj »nadideološkega«, a samo tistemu, ki ne ve, da je kapitalizem nastal z množično razlastitvijo delovnih ljudi, ki jo imenujemo prvotna akumulacija kapitala.
Zato za marksiste niso dovolj vse pogostejši pozivi k zmanjševanju neenakosti?
Janis Varufakis ni ravno marksist, a se strinjam z njegovo ugotovitvijo, da enakost ni cilj marksizma. Njegov cilj je asociacija svobodnih ljudi, ki nimajo samo formalne pravice, da bi nekaj dosegli, ampak tudi materialne pogoje za to. Brez pomena je imeti svobodo, da postaneš milijonar, če v resnici nimaš niti možnosti, da bi dobil službo. Enakost je eno od sredstev za dosego takšne svobode, ker vsem zagotavlja možnosti, da lahko dostojno živijo in izkoristijo svoje potenciale, ne da bi oškodovali druge.
Torej enakost kot pogoj za svobodo?
Enakost možnosti za politično in ekonomsko delovanje kot pogoj, da se ljudje organizirajo in ustvarijo družbo, v kateri bo svoboda vsakega posameznika čim večja. Ne pa enakost v smislu, da bi vsi imeli popolnoma enake stvari.
Se možnost izstopa iz izkoriščanja odpira z vse bolj priljubljeno idejo univerzalnega temeljnega dohodka?
Da, UTD bi lahko ljudem omogočil, da zavrnejo izkoriščanje, in pokazal, da kapitalistični način organizacije družbe ni edini možen.
UTD so že pred desetletji zagovarjali neoliberalni misleci …
Oni bi ga uvedli v zameno za privatizacijo šolstva in zdravstva. Če bi ljudje prejemali UTD, bi imeli formalno enake možnosti. Ampak z uvedbo kapitalističnega trga bi tudi na ta področja vpeljali boj za obstanek. Zato bi morali UTD uvesti kot dopolnilo brezplačnih javnih storitev.
Je ključna višina temeljnega dohodka, saj je od nje odvisno, ali bi se bil človek pripravljen odreči mezdnemu delu?
Tako je, moral bi biti dovolj visok ter brezpogojen za prebivalce, ki imajo prenizke dohodke. Potem bi obrnili sedanjo logiko socialnega sistema, po kateri morajo brezposelni živeti slabše od zaposlenih, ne glede na to, da so tudi zaposleni čedalje bolj revni in izkoriščani.
Bi to pripeljalo do konca kapitalizma?
Če bi lahko ljudje zavrnili izkoriščevalsko delo, bi imel sistem veliko težavo. Izkoriščanje bi lahko vsilil z nasiljem, lahko pa bi se ljudje organizirali in spremenili sistem. Tako bi bil UTD sprožilec izgradnje socialistične družbe, v kateri bi ljudje v ekonomsko aktivnost vstopali na prostovoljni osnovi oziroma že zaradi tega, ker je delo človekova potreba.
Kako bi novi sistem organiziral proizvodnjo?
Ključni elementi bi morali biti družbena lastnina produkcijskih sredstev, delavsko upravljanje ter načrtovanje ekonomske dejavnosti. Družbena lastnina ne pomeni nujno državne lastnine. Kmetijska zadruga ali občinsko javno podjetje sta že lahko obliki družbene lastnine. Večja podjetja pa bi bila v lasti celotne družbe. Družbena lastnina preprečuje zlorabo produkcijskih sredstev v interesu posameznega razreda, hkrati pa odpravlja razdrobljenost gospodarstva, ki ovira načrtovanje.
Kaj pa delavsko upravljanje in načrtovanje produkcije?
Delavsko upravljanje je nujno, če hočemo vplivati na svoje delovne razmere, ne pa biti sužnji osem ur na dan, pet dni v tednu in štirideset let. Seveda se delavsko upravljanje ne sme končati na ravni podjetja, zato so potrebni demokratični planski organi. Resno načrtovanje presega zmožnosti posameznega podjetja, pa tudi družba ni kolektiv v istem pomenu kot zaposleni v nekem podjetju.
V čem bi se to razlikovalo od jugoslovanskega socializma?
Osnovna shema bi morala biti zelo podobna, ampak obstajale bi pomembne razlike. Socializem se bo razvijal na veliko višji stopnji tehnološkega in splošnega družbenega razvoja. Za jugoslovansko samoupravljanje so številni sociologi ugotavljali, da je obstajalo samo na papirju. Zato bi morali na ravni podjetij zares doseči, da bi poslovodstvo odločalo o tekočem poslovanju, a hkrati odgovarjalo kolektivu. Drugo, kar takrat ni bilo doseženo, je vzpostavitev organov, ki bodo racionalno načrtovali proizvodnjo. Gospodarske reforme so načrtovanje najprej zamenjale s trgom, potem pa z dogovorno ekonomijo. Seveda pa so imeli prvotni planski organi in ves politični sistem pomanjkljivost, da so ohranjali prepad med interesom običajnega človeka ter birokratskim in političnim razredom.
Marsikdo bi ugovarjal, da ljudje Jugoslavije niso zavrnili zaradi neuresničenih potencialov socializma, ampak ker so si želeli več potrošništva in manj monotonosti in uravnilovke.
Dejstva izpodbijajo te predstave. Socialistična Jugoslavija se je izredno hitro modernizirala. Slovensko gospodarstvo je imelo takrat zelo veliko sposobnost inovacij. Glede potrošništva je treba samo pogledati, kako si takrat prišel do stanovanja in tudi avtomobila. Kar se pa tiče uravnilovke, ne verjamem, da bi ljudi motilo, da direktorji niso imeli astronomskih plač. Jugoslovanski socializem je zapečatila svetovna kriza kapitalizma, ki se je na obrobje razširila kot dolžniška kriza. Prizadela je številne periferne države, tudi kapitalistične. Frustracije jugoslovanskih potrošnikov izvirajo iz časa, ko je bila država že pod prisilno upravo IMF-a in držav upnic, predhodnikov sedanje »trojke«.
Danes večkrat slišimo, da zgornji odstotek prebivalstva pobere vedno večji delež tistega, kar ustvari gospodarstvo. V tem smislu je zanimivo socializem obravnavati kot sistem, v katerem se ustvarjeno deli drugače kot v kapitalizmu.
Če kapitalistično lastnino nadomestiš z družbeno, se vsekakor porabi manj za luksuzno potrošnjo zgornjega razreda. Ampak to ni tako pomembno kot to, kako se porabi tisti del presežne vrednosti, ki je namenjen investicijam. Družbena lastnina pomeni, da uporaba presežne vrednosti ne ustvarja dveh ločenih razredov in da je investiranje načrtovano tako, da se izognemo gospodarskim in okoljskim krizam.
Ampak ljudje se najbolj zgražajo prav nad tem, kako elita zapravlja denar za osebne potrebe. Že v socializmu so ljudje protestirali proti »rdeči buržoaziji«.
Luksuz, ki si ga je privoščila partijska nomenklatura, je neprimerljiv z luksuzom svetovnih pop zvezdnikov ali že z luksuzom slovenskih kapitalistov. Hkrati ta luksuz v socializmu ni bil osebna lastnina posameznikov in se ni dedoval. Seveda pa je v družbi, ki je stremela k enakosti, zbujal zgražanje. To, da so se takrat nad njim zgražali bolj, kot se danes zgražamo nad luksuzom bogatašev, je samo znak, koliko smo nazadovali.
Kljub temu pa trdite, da to ni največji problem razdeljevanja ustvarjene presežne vrednosti.
Marsikdo bi celo rekel, da luksuzna potrošnja kapitalistov ustvarja delovna mesta. Razlika med marksizmom in keynesijanstvom je tudi v tem, da keynesijance zanima samo to, kako zagotoviti dovolj povpraševanja, potem bo že trg uravnal, da se bodo proizvajale prave stvari. Mi vemo, da se to ne zgodi. Po vojni so zahodne države največ povpraševanja ustvarile za proizvodnjo brez koristi, na primer za oboroževanje.
Ni vseeno treba priznati, da je kapitalizem zelo dinamičen sistem, ki nam ves čas prinaša nove izdelke ter jim tudi vztrajno znižuje ceno?
Veliki problemi, ki danes zadevajo človeštvo in posameznega človeka, niso tehnološki, ampak družbeni. Poleg tega so večino inovacij omogočile javne investicije.
Hočete poudariti, da potrebujemo politične rešitve?
Seveda. Problemi, ki so za vse nas glavni, kot so eksistenčna varnost ali obeti za prihodnost, nimajo nič z zabavno elektroniko, ampak so povezani z družbeno ureditvijo. Kaj žrtvam vojn in lakote pomaga, da imajo pametne telefone? Kaj mi pomaga pametni telefon, če sem v stiski zaradi brezposelnosti ali nizke pokojnine?
Vseeno so na levici priljubljeni avtorji, ki trdijo, da bo sam razvoj tehnologije prinesel konec kapitalizma. Tehnologija naj bi tako zelo olajšala proizvodnjo izdelkov in storitev, da za njeno organizacijo ne bi več potrebovali kapitalističnih podjetij.
Socialisti se seveda zavzemamo za to, da bi delali čim manj, tisto nujno delo pa bi si pravično porazdelili. V današnjem kapitalizmu je nasprotno: na svetu še nikoli ni bilo toliko mezdnega dela. Vsaj toliko kot v robote se kapital vlaga v potilnice v tretjem svetu. A tudi če si predstavljamo, da bodo roboti naredili vse, težave ne bi bile odpravljene. Verjetno bi s tem od izkoriščanja prišli do zatiranja.
Kaj mislite s tem?
Lahko ponazorim na primeru Severne Amerike. Tam so črnske sužnje izkoriščali, zato so zanje poskrbeli vsaj toliko, da so lahko delali. Domorodskega prebivalstva pa niso vključili v produkcijski proces, ampak so mu samo odvzeli zemljo. S tem ni bilo potrebe, da bi jih vzdrževali in ponekod so jih celo fizično iztrebili. Če bi vse delali roboti, bi lahko bili za vladajoči razred vsi ostali odvečni.
Bi si morali prizadevati za skrajševanje delovnega časa? Ta se je sicer v preteklosti že precej skrajšal …
Tudi to je evropocentrični pogled, saj v nerazvitih državah pogosto delajo toliko, kot so v Evropi pred 150 leti. V Evropi se je delovni čas skrajšal v drugačnih okoliščinah. Države so to počele usklajeno in v mednarodnem sistemu, ki je omejeval konkurenco med njimi.
Si danes lahko država privošči skrajševanje delovnega časa, ne da bi izgubila v tekmi z drugimi državami?
Kljub zaostreni konkurenci menim, da bi se dalo. Tako da bi se skupaj z zmanjšanjem števila ur dela nekoliko zmanjšal dohodek, socialne pravice pa bi bile nedotaknjene. Strošek dela bi se povečal, vendar bi se to uravnotežilo s povečano produktivnostjo. Začeli bi lahko v javnem sektorju, kjer zdaj eni delajo preveč oziroma so vsaj plačani, kot da delajo preveč, na drugi strani pa je vedno več podzaposlenih. Tega je veliko zlasti v šolskem sistemu.
Morda je omejitev v tem, da vse več delavcev dela na projektih. Tem morda skrajševanje ur, ki jih morajo preživeti v prostorih podjetja, ne bi pomenilo veliko oziroma bi jim samo povzročilo dodaten stres.
Zgled bi lahko bila praksa iz Francije, kjer je prepovedano, da delodajalec nadleguje svojega zaposlenega z delom med prostim časom. Za projektno delo bi lahko postavili zgornjo kvoto dela v enem letu, tako da bi se delalo nekaj mesecev več kot osem ur, preostali del leta pa bistveno manj.
Prekarnost morda prinaša še večje izzive. Prekarci niso plačani za čas, ko so na voljo delodajalcu, ampak za delovno opravilo. Tako jih ne varujejo varovalke, kot je minimalna plača, možnost bolniške …
Se strinjam. Zaradi teh varovalk delovna sila nekaj desetletij ni bila blago. Pri prekarnem delavcu je problem, da mu lahko zagotoviš neko urno postavko, ne moreš pa mu zagotoviti dovolj ur za normalen zaslužek. Ne vidim druge rešitve, kot da, upoštevajoč posebnosti, zahtevamo enako: plačilo mora omogočati dostojno življenje.
Kako to doseči?
Večina prekarnega dela je samo zakrito običajno delo. Tu je treba samo ugotoviti kršitve delovnega prava in zaposliti ljudi.
Ampak prekarno delo ni samo to.
Kjer je človek dejansko svobodnjak in dela za veliko naročnikov, je stvar zagotovo bolj zapletena. Taki bi se morali združiti v zadruge, v okviru katerih bi poskrbeli, da čeprav delovna obremenitev posameznika ni stalna, imajo skupaj vedno dovolj dohodka, da vsi normalno živijo. To bi bilo bolje tudi za njihove naročnike, ker se zagotovi nadomeščanje, ko kdo zboli.
Ali danes še drži Marxova teorija razredov, če pa je toliko slabo plačanih delavcev lastnikov produkcijskih sredstev – namreč osebnega računalnika?
Ni bistvena lastnina, ampak kako se razpolaga z njo. Človek, ki je lastnik računalnika, s katerim dela, ni tisti, ki odloča, kaj bo delal s tem računalnikom. Nima dostopa do trga, na katerem se proda končni produkt, in nima dostopa do organizacije produkcije. O tem, kaj se bo prevajalo, objavilo ali sprogramiralo, se odloča na glede na to, ali se bo to prodalo. In podjetje je tista celica v družbi, ki sprejema to odločitev ob tehtanju, ali bo s tem kaj zaslužilo. Če malo pretiravam, lahko rečem, da delavec z računalnikom ni nič boljši kot dninar z motiko in lopato. Kaj bo z motiko delal, mu je povedal lastnik zemljišča, tako kot danes delavcu z računalnikom delo naloži tisti, ki je lastnik blagovne znamke, programske opreme ali tržnega deleža. Imeti računalnik je za mnoge danes enako kot to, da imajo obleko.
Morda je vprašanje širše: ali niso interesi lastnikov podjetij in delavcev vedno prepleteni? Delavcu vendar koristi, če gre podjetju dobro.
Na ravni posameznega podjetja je to res. To se pokaže, ko s propadom podjetja delavci izgubijo službe. Na ravni družbe kot celote pa so kapitalisti in delavci na nasprotnih položajih. Kar je dobro za kapitaliste v celoti, je slabo za delavce v celoti. Zato je tako pomembno, da zgradimo socialistične politične organizacije, ki bodo uveljavljale interes vseh delovnih ljudi. Potrebujemo organizacije, ki si bodo lahko privoščile reči ne tudi v primerih, ko posamezni delavec ali podjetniški sindikat tega ne more. Saj veste: v kapitalizmu je edina stvar, ki je hujša od izkoriščanja, to, da te nihče ne izkorišča. Ampak to velja za posameznika, ne pa za organizirano skupino.
Zakaj moramo še uporabljati marksistične pojme, kot sta mezda in presežna vrednost, če pa imamo teorijo človeškega kapitala in delavci vedo, da morajo investirati v svoje znanje in potem bodo zmagali na trgu delovne sile?
Ker teorija človeškega kapitala ne drži. Brezposelnost ni posledica neusposobljenosti delavcev, ampak napake v kapitalističnem sistemu. Zaradi premajhnega povpraševanja ali zaradi pomanjkanja financiranja podjetja ne morejo produktivno angažirati več delavcev. Nobeno usposabljanje ne pomaga. Ukvarjati se moramo s tem, kako voditi gospodarstvo na način, da ne bo sistematično povzročalo velike brezposelnosti, ne pa s tem, kako bomo sočloveka premagali v tekmi za tistih nekaj delovnih mest, ki so.
Na začetku ste rekli, da je premalo opozarjanja na izkoriščevalsko naravo kapitalizma, a po letu 2007 so pogoste kritike neoliberalnega, financializiranega kapitalizma. Po njih naj bi finančne institucije parazitirale na realnem gospodarstvu ter izčrpavale prebivalstvo.
Tudi v marksizmu obstaja delitev na produktivno in neproduktivno gospodarsko dejavnost. Kapitalistična tovarna je sicer problematična, a izdeluje stvari, ki jih potrebujemo, kot so čevlji, obleke, pohištvo. Razlaga, ki jo omenjate, je pomanjkljiva zato, ker ne vidi, da je profit realnega sektorja posledica izkoriščanja. Je pa tudi naivna. Kapitalizma brez fiktivnega kapitala ni. To, da so zdaj finance zrasle, je posledica internacionalizacije kapitala.
Ta teorija razlaga, da so današnji problemi posledica tega, da so finance pobezljale.
To ni napačno, vendar tudi ni zadostno. Moramo se vprašati, zakaj sedanji kapitalizem ne more delovati drugače kot z ogromnim, napihnjenim finančnim sistemom. Prvič zato, ker deluje po vsem svetu, in drugič zato, ker je kapital v gibanju po svetu bistveno manj omejen. Če bi hoteli zmanjšati finančni sistem, bi se morale države vsaj delno izključiti iz svetovnega sistema.
V zadnjih letih so vse bolj priljubljeni politiki, ki se oglašujejo ravno s tem.
Poleg tega da so Donald Trump in podobni politiki rasistični, je problem tudi z njihovimi ekonomskimi obljubami. Ne moreš namreč gospodarstva neke države umakniti s svetovnega trga, ne da bi to gospodarstvo bistveno spremenil.
Njihova rešitev je preprosta: omejimo odtekanje delovnih mest v tujino, naši državljani bodo imeli službe in bodo srečni.
Potem bodo imeli problem, s katerim se nenehno srečujejo slovenski podjetniki, ko ugotavljajo, da se pri nas nič ne splača delati. Z vidika kapitalističnega podjetja zapiranje države ni smotrno in gospodarstvo bi imelo resne ekonomske težave, ki bi ga silile k starim pravilom igre. Kapital bi skušal vsiliti bolj brutalno izkoriščanje. Če bi res želeli organizirati produkcijo v svoji državi, bi morali namesto profita najti drug motiv za produkcijo. Kapitalizem se ne konča na ravni podjetij, bistvo je v investicijski politiki, to pa vedno diktirajo nosilci kapitala, banke in finančne ustanove. Zato je premik na tem področju pogoj, da bo mogoče voditi gospodarstvo, ki ni vezano na svobodni trg. Tisti, ki hočemo resno spremembo sistema, moramo pač ugotoviti, da kapitalistični trg ni najbolj racionalen način za vzpostavljanje ekonomskih odnosov znotraj držav in med državami.
Ali v današnjem, financializiranem kapitalizmu še drži Marxova teorija vrednosti?
Ravno zdaj jo potrebujemo, saj ni druge razlage za nastanek finančnih kriz. Ta teorija pojasni, kako je v osnovi omejena rast vseh oblik kapitala in zlasti fiktivnega kapitala. Razloži, da se zlom borze zgodi, ker v nekem trenutku velika količina fiktivne vrednosti pride v nasprotje z realno vrednostjo. Nekoč se je fiktivna vrednost likvidirala tako, da se je v daljšem obdobju z inflacijo zmanjšala kupna moč denarja. Lahko pa se isti problem odpravi čez noč z zlomom borze. Pokritje vrednosti denarja vedno izhaja iz sposobnosti gospodarstva za produktivno delo. V verigi dolžnikov je vedno šibki člen, ki ne more plačati, zato ker je izpadel iz produktivnega procesa.
Financializacija naj bi zanikala Marxovo teorijo, ker Marx trdi, da vsa vrednost pride iz človeškega dela, danes pa se največji dobički ustvarjajo z izvedenimi finančnimi inštrumenti, katerih vrednost vsaj na videz nima zveze z delom.
Izvedeni finančni inštrumenti olajšujejo ustvarjanje fiktivne vrednosti. Tako je, kot je bilo na začetku kapitalizma, ko so trgovci hodili v daljne kraje in tam poceni kupovali lokalne izdelke in jih drago prodajali doma. Ali ko so osvajali tuje dežele in prodajali naropano blago. In podobno kot pri posojilodajalcih, ki so izkoriščali šibkost nekoga in mu posodili denar po oderuških obrestih.
S tem se služi denar, nič pa se ne ustvarja. Enako je s finančnimi inštrumenti. Njihov donos je odvisen od tega, da bo nekje nekoč proizvedena vrednost, na katero so vezani. Ampak če ta vrednost ni proizvedena, se bo to preneslo prek finančnega inštrumenta, pa če je še tako izveden.
V knjigi trdite, da bo kapitalizma konec, ko bodo kapitalisti postali odvečen razred. Zakaj?
To sem primerjal s koncem fevdalizma. Fevdalci so postali odvečen razred, ko se je vzpostavil nov način produkcije. Prej so fevdalci opravljali funkcijo, ki jo danes kapitalisti. Odločali so torej, kaj se bo porabilo za tekočo potrošnjo in kaj se bo investiralo. Ampak v njihovem sistemu ni bilo konkurence in prisile, da bi inovirali. Premoženje so povečevali s prisvajanjem ozemelj in povečevanjem števila podložnikov. Ko se je pojavil sistem, ki je to delitev začel opravljati na kapitalističen način ter ekonomsko bistveno bolj učinkovito, je tudi za praktično zavest ljudi postalo jasno, da je fevdalni sistem izkoriščevalski.
Kdaj bodo torej kapitalisti postali odvečni?
Zgoditi se mora nekaj podobnega. Nastati mora alternativni sistem gospodarjenja, ki bo odpravil ideološko zaveso, ki to prikriva. Z vidika znanosti je že zdaj jasno, da so odvečni. Kot lastniki kapitala so komaj kaj več kot pravi naslov za rento. Ne upravljajo in organizirajo proizvodnje, za to imajo na tisoče zaposlenih. Celo finančni kapital jim upravljajo specializirana podjetja. Zatočišče kapitalista je vedno manjše. Je pa res, da ga tam, na njegovem področju, v njegovih bankah in finančnih institucijah, še nihče ni izzval. Dokler tega ne naredimo, dokler ne podružbimo tega sektorja, bodo radikalne spremembe nemogoče.
_________________
Milan Ambrožič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
