unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
 Objavljeno: 28 Jan 2009 21:44 Naslov sporočila: RICHARD DAWKINS - ČLANEK |
 |
|
Od sebičnega gena do boga kot zablode
Ugledni britanski mesečnik Prospect je leta 2004 sestavil seznam stotih najvplivnejših britanskih razumnikov, bralci pa so z glasovanjem kot najvplivnejšega med vsemi izbrali zoologa Richarda Dawkinsa. Naslednje leto so pri Prospectu ponovili vajo, tokrat s svetovnimi razumniki, in na njem je Dawkins zasedel tretje mesto, za Noamom Chomskim in Umbertom Ecom. O tovrstnih lestvicah si seveda lahko vsakdo misli svoje, in če bi jo sestavljali bralci kakšne druge revije, bi bili izidi nedvomno drugačni. A ne glede na to, ali je prvi, tretji ali morda deseti, nobenega dvoma ni, da sodi Dawkins med najvplivnejše razumnike našega časa.
V javnosti je postal znan predvsem zaradi odlično napisanih poljudnoznanstvenih knjig. Doslej jih je objavil devet, vendar do lani nobena od njih ni bila prevedena v slovenščino. Nato pa smo v manj kot pol leta dobili kar dva prevoda. Mladinska knjiga je konec prejšnjega leta izdala njegovo prvo delo, Sebični gen, Modrijan pa pred nekaj dnevi še njegovo najnovejšo, Bog kot zabloda. Primerna priložnost torej, da si pogledamo, kdo pravzaprav je Richard Dawkins.
Sebični gen
Richard Dawkins je zaslovel leta 1976 s knjigo Sebični gen, v kateri je vsem razumljivo predstavil nekoliko drugačen pogled na Darwinovo teorijo evolucije. V Sebičnem genu izvemo, da osrednje vloge pri naravnem izboru nimajo posamezni organizmi ali skupine organizmov, na primer vrste, kot je to marsikdo še dandanes prepričan, ampak so glavni igralci v veliki drami življenja posamezni geni. Organizmi so pri tem le nekakšne naprave, ki genom, majhnim odsekom molekule DNK, omogočajo preživetje v najrazličnejših okoljih.
Zaradi sebičnosti v naslovu knjige je prišlo – in še prihaja – do marsikaterega nesporazuma, zato je Dawkins v predgovoru k lanski jubilejni izdaji Sebičnega gena zapisal, da bi se zdaj, trideset let pametnejši, verjetno odločil za drugačen naslov – morda Nesmrtni gen. Marsikateri površni bralec ali takšen, ki mu napačno razumevanje iz tega ali onega vzroka bolj ustreza, namreč sebičnost genov razume kot naravni vzrok ali vsaj izgovor oziroma opravičilo za človeško sebičnost. Nekateri kritiki so na primer Dawkinsa obtoževali, da je s teorijo sebičnega gena dal zagovornikom liberalnega kapitalizma v roke teoretično podlago za njihova politična prepričanja.
V podrobnosti se na tem mestu sicer ne moremo spuščati, a Dawkins s sebičnostjo genov ni hotel povedati, da so geni zgolj in samo sebični, še manj pa, da smo ali bi morali biti zaradi tega sebični ljudje. Sebični cilj vsakega posameznega gena je namreč res njegovo preživetje, vendar posamezni gen sploh ne more preživeti. Ljudje imamo približno dvajset tisoč genov in preživetje vsakega od njih je odvisno od kar se da uspešnega medsebojnega sodelovanja vseh. En sam solist, in celotno moštvo lahko propade. Če hoče torej gen doseči svoj sebični namen (ohranitev in prenos v naslednji rod), mora znati nesebično sodelovati z vsemi drugimi geni posameznega organizma. Predvsem pa sebičnosti pri genih ne smemo razumeti v človeškem smislu te besede, saj so geni le povsem nezavedni koščki molekule DNK.
Poleg tega lahko s sebičnostjo genov pojasnimo nesebično požrtvovalnost organizmov, ki se sicer na prvi pogled morda zdi protislovna. Posamezni gen ni namreč samo v enem telesu, ampak so njegovi dvojniki še v številnih drugih telesih, največ pa jih je v sorodnikih. Če se osebek žrtvuje in s tem reši svoje brate in sestre, so geni v njem sicer res uničeni, a je zato preživelo več njihovih dvojnikov. Za dosego svojega sebičnega cilja se torej lahko posamezni izvod gena tudi nesebično žrtvuje.
Pri ljudeh je vzrokov za sebičnost še manj. Dawkins v Sebičnem genu lepo zapiše, da smo ljudje edina bitja, ki smo se sposobna upreti nareku svojih lastnih genov. Vsakokrat ko si nataknemo kondom ali pogoltnemo kontracepcijsko tabletko, se upremo svojim genom. Pri uporu genom gremo lahko še korak naprej. Geni namreč tudi takrat, ko zaradi svojih sebičnih ciljev sodelujejo med seboj, niso sposobni videti v prihodnost in temu prilagoditi svojega delovanja, ljudje pa smo se, vsaj teoretično, sposobni med seboj dogovoriti in delovati tako, da na račun kratkoročnih koristi v prihodnosti dosežemo večjo korist. Vendar to ni prispevek o nesebičnih genih, zato bodi dovolj o njih.
Profesor za javno razumevanje znanosti
Richard Dawkins se je rodil 26. marca leta 1941 v Keniji, otroštvo pa večinoma preživel v današnjem Malaviju, kjer je bil njegov oče, sicer pripadnik zgornjega srednjega sloja britanske družbe, kolonialni uradnik, odgovoren za kmetijstvo. Ko je imel Richard osem let, se je družina preselila v Anglijo. Mladi Dawkins je na oxfordski univerzi študiral zoologijo, njegov mentor pa je bil kasnejši Nobelov nagrajenec Niko Tinbergen, eden od očetov etologije, vede o vedenju živali. Po doktoratu je bil Dawkins nekaj let asistent na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, leta 1970 pa se je vrnil na svojo almo mater; tej je zvest vse do danes. Od leta 1995 je predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti, ki so jo na Oxfordu ustanovili z denarno podporo milijarderja madžarskega rodu Charlesa Simonyija; ta je postavil pogoj, da njen prvi predstojnik postane prav Dawkins. Mimogrede, ravno te dni je Simonyi, ki je obogatel kot vodilni programer pri Microsoftu, kot peti vesoljski turist na mednarodni vesoljski postaji.
A vrnimo se k Dawkinsu. Čeprav je prvovrstni znanstvenik, ni tak, kot si zoologe v glavnem predstavljamo. Že dolgo ne proučuje več vedenja živali v laboratoriju, kot je to počel na začetku poklicne poti, niti z daljnogledom v rokah ne opazuje živali v naravi, temveč večinoma ustvarja kar v miru svojega oxfordskega doma. Njegovo področje je že vrsto let evolucija, predvsem njeni teoretični vidiki, v zadnjem času pa se ukvarja predvsem s popularizacijo znanosti. Piše poljudnoznanstvene članke, eseje in knjige, nastopa v dokumentarnih filmih in predava po vsem svetu, svoje mnenje pa rad zapiše tudi v komentarjih na tej ali oni spletni strani ali blogu.
Dolga roka gena
Teorija o genu kot osrednjem dejavniku evolucije, po kateri je zaslovel, pravzaprav ni Dawkinsova, ampak jo je v Sebičnem genu le vsakomur razumljivo predstavil. Dawkins je svoj najpomembnejši izvirni prispevek k teoriji evolucije predstavil v naslednji knjigi, Razširjenem fenotipu (1982), na katero je, kot sam pravi, tudi najbolj ponosen. V njej dokazuje, da vpliv genov nikakor ni omejen samo na telo, v katerem ti geni so. Bobri na primer nimajo samo genov za barvo dlake, širino repa in kar je pač še genov, kot si jih navadno predstavljamo, ampak imajo tudi gen (ali skupino genov) za obliko in kakovost jezu oziroma jezerca, ki nastane pred njim.
Še bolj zanimivo je to lahko pri zajedavcih. Nekateri metljaji na primer povzročijo, da ima njihov gostitelj polž debelejšo hišico. To zajedavcu (oziroma njegovim genom) koristi, saj je bolje zavarovan, polžu pa ne, ker za rast debelejše hišice porabi preveč energije in je zaradi tega prizadeta njegova sposobnost razmnoževanja. Metljaj ima torej poleg genov za vse svoje telesne in vedenjske lastnosti tudi gen za debelino polžje hišice, pa če se to še tako nenavadno sliši.
Memi
Dawkins je v javnosti znan tudi kot »izumitelj« memov. Izraz je skoval že v Sebičnem genu in z njim označil osnovno enoto kulturne informacije. Mem naj bi torej v človeški kulturi predstavljal nekaj podobnega kot gen v biologiji. Zamisel o takšnih informacijskih enotah sicer ni zrasla na Dawkinsovem zelniku, jih je pa prvi predstavil širši javnosti, natančneje razdelal njihovo podobnost z geni ter jim dal ime. Podobno kot se uspešni geni širijo med pripadniki določene skupine organizmov, se tudi uspešni memi širijo med ljudmi. In podobno kot lahko geni mutirajo, se lahko spreminjajo tudi memi, pri čemer tako kot pri genih preživijo le najuspešnejši. Mem je lahko marsikaj, na primer posamezna beseda, dobra šala, pregovor, melodija, popevka, politična ali znanstvena teorija, religija …
V marsikaterem primeru pravzaprav nimamo opravka le z enim memom, temveč z večjimi ali manjšimi skupinami memov, ki jim memetiki pravijo memski kompleksi ali mempleksi. V memskem kompleksu katoliške različice krščanstva sta na primer poleg številnih drugih tudi mema o nezmotljivosti papeža in celibatu, ki ju v protestantskem in pravoslavnem mempleksu ni.
Dawkins je memom dal ime (izraz mem je lep primer uspešnega mema), vendar se z njimi nikoli ni podrobneje ukvarjal. V Sebičnem genu jih je pravzaprav uporabil le kot primer, da geni niso edine stvari, ki se lahko podvajajo in na katere lahko deluje naravni izbor oziroma evolucija.
Darwinov rotvajler
Dawkins je zaslovel s Sebičnim genom, ugled enega vplivnejših razumnikov našega časa pa si je utrdil z vrsto odličnih poljudnoznanstvenih knjig, v katerih pojasnjuje delovanje evolucije. Slepi urar (1986), Reka iz raja (1995) in Vzpon na goro Neverjetno (1996) so zanimivo in poučno branje. Nekateri kritiki mu sicer očitajo, da ga pri zagovoru darwinizma od časa do časa zanese in postane nekoliko preveč zagnan, do vseh, ki mislijo drugače, pa celo nestrpen. Zato se ga je oprijel tudi vzdevek Darwinov rotvajler, kot namig na prvega od znanih Darwinovih zagovornikov, Thomasa Huxleyja, ki so mu pravili Darwinov buldog.
Dawkins je tudi v prvih bojnih vrstah, ko je treba nastopiti proti praznoverju in različnim lažiznanostim, od astrologije do homeopatije. Tej temi je posvetil knjigo Razpredanje mavrice (1998) ter marsikaterega od esejev v zbirki Hudičev kaplan (2003).
Od drugih Dawkinsovih del nekoliko izstopa njegova osma in doslej najobsežnejša knjiga, Prednikova zgodba (2004). V njej namreč ne pojasnjuje različnih vidikov evolucije in tudi z bolj ali manj polemičnimi temami se ne ukvarja, temveč predvsem opisuje, in to precej podrobno, razvoj življenja na našem planetu, od prvih organizmov do človeka. Nadvse zanimivo branje za vse, ki jih zanima pestrost življenja na Zemlji.
Vir vsega zla
V zadnjih nekaj letih Dawkins bolj kot s svojimi pogledi na evolucijo buri duhove s svojim pogledom na vero in boga. Sodi namreč med tiste razumnike, ki si težko predstavljajo, kako je mogoče, da je vsakemu odraslemu jasno, da Dedek Mraz ne obstaja, in da po vsej verjetnostni tudi vil in škratov ni (če pa to berejo tudi otroci, naj hitro pojasnim, da kaj pa pravzaprav avtor tega prispevka ve, kdo v resnici obstaja in kdo ne), o resničnosti pravljičnega bitja, ki mu pravimo bog, pa marsikdo ne dvomi in ga tudi vsi dokazi o nasprotnem v tej veri ne morejo omajati.
Ali drugače povedano, kako je mogoče, da je mnogim jasno, da so Zeus, Jupiter, Odin, Perun in kar je še starih bogov, mitološka bitja, torej zgolj plodovi človeške domišljije, tisti, ki naj bi »narekoval« Sveto pismo, pa naj bi na nas resnično zrl tam nekje iz nebeških višav. Dawkins si je zato zadal nalogo, da nam razloži, zakaj so bogovi, s tem našim krščanskim vred, zabloda.
Svoj ateizem je jasno predstavil že v Sebičnem genu. O veri in bogu je nato napisal več esejev, od katerih so nekateri najzanimivejši zbrani v zbirki Hudičev kaplan. Eden odmevnejših je Miselni virusi, v katerem s pomočjo memetike, vede o memih, dokazuje, da je vera mem, ki kot nekakšen virus okuži vernika, ta pa nato svojo »bolezen« širi naprej.
Z njegovim odnosom do vere se seveda marsikdo ne strinja, tudi nekateri sicer agnostični ali ateistični znanstveniki. Znana je na primer Dawkinsova polemika z uglednim ameriškim zoologom in popularizatorjem znanosti, pokojnim Stephenom Jayem Gouldom. Gould je menil, da ni ovir za sobivanje vere in znanosti, vsaj dokler druga drugi ne skačeta v zelje. Dawkins je po drugi strani prepričan, da lahko obstoj boga obravnavamo kot znanstveno hipotezo, in ker jo je mogoče razumsko ovreči, ni vera v boga nič drugega kot oblika praznoverja.
Miselni virusi in drugi eseji v Hudičevem kaplanu so bili pravzaprav le uvod v kasnejše Dawkinsovo delovanje na tem področju. Še precej jasneje je svoj odnos do vere pokazal v dokumentarcu Vir vsega zla, prvič predvajanem na britanski televiziji Channel 4 v začetku leta 2006. V njem ni samo pojasnjeval, da je verovanje v tega ali onega boga zabloda, ampak da je tudi vzrok, če že ne ravno vsega (z naslovom se namreč Dawkins ni strinjal, a so pri njem vztrajali producenti), pa vsaj marsikaterega zla. Dokumentarec, v katerem Dawkins nastopa kot voditelj, je tudi podlaga za njegovo najnovejšo knjigo, ki smo jo te dni dobili v slovenskem prevodu.
Bog kot zabloda
Če za prevod Sebičnega gena lahko rečemo, da je popravek stare krivice, bi prevod Boga kot zablode skoraj ne mogel iziti v primernejšem času. Zdi se namreč, da tudi pri nas oznaka ateist postaja skoraj žaljivka in da je čedalje manj takšnih, ki si upajo jasno in glasno priznati, da v boga pač ne verjamejo.
Dawkinsovo pisanje je zaradi svoje neposrednosti za marsikoga šokantno, saj nekako nismo (več) vajeni, da bi, ko je govora o bogu in veri, kdo tako jasno in glasno oznanil, da je cesar gol. Vsaj ne, odkar je Marxova izjava o veri kot opiju za ljudstvo, skupaj z vsemi drugimi njegovimi zamislimi, prišla na tako slab glas. Pri čemer velja takoj dodati, da je Bog kot zabloda povsem apolitično pisanje, saj se Dawkins boga loteva nepristransko, na racionalen znanstveni način, neodvisno od takšne ali drugačne politične opredelitve. Ne pozabi pa omeniti, da se ne tako redko dogaja, da politika zlorablja vero, pa tudi nasprotno, da organizirane religije v svoje namene izkoriščajo politiko.
Dawkins je v svojem pisanju sicer izjemno neposreden, marsikdo bo rekel tudi neusmiljen ali do določene mere celo nestrpen, a v nasprotju s tistim cerkvenim dostojanstvenikom, ki je v istem stavku omenjal ateiste, njihove umrle starše in kante za smeti, nikoli ne prestopi meje dostojnosti. Problema se loti sistematično in temeljito. Pri razkrinkavanju božje zablode pokuka pod prav vsak kamen in tako ne dopusti niti najmanjše možnosti, da bi se pod katerim vendarle skrival bog ali vsaj kakšno znamenje, ki bi lahko kazalo na njegov morebitni obstoj.
Obravnava na primer teološke dokaze boga in za vse po vrsti razloži, zakaj niso vredni počenega groša. Posebno pozornost nameni vsem številnim slabim posledicam vere, zlasti tiste slepe oziroma fundamentalistične, od pranja možganov pri verouku prek zavračanja kontracepcije do verskih vojn in terorizma. Pri čemer ne pozabi omeniti, da ta nikakor ni le v domeni muslimanov, saj so na primer irski teroristi globokoverni katoliki.
Ker marsikoga, ki se sicer nagiba k mnenju, da boga ni, bega, da je vsem dokazom navkljub toliko ljudi, tudi čisto razumnih, vernih (češ, toliko ljudi se pač ne more motiti), Dawkins pojasni tudi različne mogoče vzroke za vernost ljudi, od zgodovinskih in psiholoških do genetskih oziroma fizioloških.
Knjiga je v angleščini izšla v drugi polovici lanskega leta in takoj postala prodajna uspešnica. Novembra je bila na primer druga na Amazonovi lestvici najbolje prodajanih knjig. O njej so se seveda takoj začela kresati mnenja. Nekateri so bili navdušeni, drugi bi jo najraje sežgali na grmadi, ne tako zelo malo pa je bilo tudi takšnih, ki so osnovno namero knjige sicer pozdravili, niso pa bili najbolj navdušeni nad Dawkinsovo izvedbo. Nekatere ateistične ocenjevalce je na primer zmotila Dawkinsova brezkompromisna neposrednost, zaradi katerega bi utegnil biti učinek knjige, vsaj pri nekaterih bralcih, ravno nasproten od želenega. Drugi so menili, da ni povedal pravzaprav nič novega in da prepričuje predvsem prepričane, tretji pa so Dawkinsu zamerili, ker ne dopušča niti najmanjše možnosti, da verniki, vsaj tisti zmerni, vendarle niso vsi le žrtve (množične) zablode.
Dawkins se seveda dobro zaveda, da s svojo knjigo najverjetneje ne bo spreobrnil nobenega vernika, in to tudi ni njegov namen. Bog kot zabloda je namreč namenjen predvsem tistim, ki nekako slutijo, da boga ni, pa se zaradi tega ali onega vzroka, na primer vzgoje, tradicije ali pričakovanj okolice, ne upajo dokončno opredeliti. Koristno branje bo tudi za vse tiste ateiste, ki se bojijo na glas priznati, da ne verjamejo v boga.
Prav slaba javna podoba ateistov, zlasti v Združenih državah, je bila eden pomembnejših povodov, zaradi katerega se je Dawkins sploh lotil pisanja Boga kot zablode. Boljša javna podoba znanosti (in ateizma) je tudi eden od glavnih ciljev Sklada Richarda Dawkinsa za razum in znanost, ki ga pravkar ustanavlja in o katerem se bo prav gotovo še veliko govorilo in pisalo.
Dawkinsu kritika in polemična mnenja, ki se krešejo okoli njegovega pisanja, niso tuja, saj se z njimi srečuje že od objave Sebičnega gena. A mu to nikakor ne vzame poguma ali veselja do pisanja. Nasprotno – skladno z rekom, ki pravi, da se za dobrim konjem najbolj praši, se s še večjo zagnanostjo loteva pisanja. Mi pa lahko samo upamo, da se bo ta ali oni slovenski založnik čimprej odločil za prevod še katere od Dawkinsovih imenitnih knjig.
Sobotna priloga časopisa DELO, 14. 4. 2007
PRIPRAVIL:
Vojko |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
