MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 17 Okt 2019 14:29 Naslov sporočila: KAVA Z ATEISTI: Tema o zaupanju v znanost |
 |
|
Na eni od ateističnih kav smo razpravljali o naslednji tematski točki.
Kako vzdrževati znanje in zaupanje v znanost, tako naravoslovno kot družboslovno, v času precejšnjega družbenega kaosa, medijskih manipulacij, povečanega praznoverja, fašistoidne fobije ter padanja resnosti in kakovosti šolstva?
Milanovo mnenje kot izhodišče debate: eden od ključnih vzrokov za upadanje kriterijev znanja po celotni šolski vertikali je tudi spodbujanje napačnih vrednot in jemanje avtoritete učiteljem, še bolj pa poskusi njihovega ukalupljanja in birokratiziranja. Navaja položaj visokošolskega sistema, ki je morda še najbolj kritičen. Namesto da bi bil glavni vzgojno-moralni cilj spodbujanje resnosti in prizadevnosti študentov ter navajanje k samodisciplini, samostojnosti in poglobljenemu študiju, se kar naprej pojavlja mantra, da se mora visokošolski sistem prilagajati novim generacijam. Bolonjski sistem pa samo dodatno krepi golo, primitivno preračunljivost. Celo glede visokošolskega študija se pojavlja mantra o igrifikaciji.
Glavna težava je, da niso vsi ljudje zreli za visokošolski študij. Ideje, da se mora celo študente motivirati s takšnimi didaktičnim prijemi, kot so preverjanje prisotnosti, sprotno preverjanje znanja in igrifikacija, so zgrešile bistvo težav. Rešitve je treba iskati drugje – v družbenem sistemu. Visoka šola ne sme biti ustanova za socialno varnost. Vzgajati mora najsposobnejše strokovnjake. Družba mora namesto tega nuditi dovolj dostojno plačanih delovnih mest, za katere je dovolj srednješolska izobrazba.
ODGOVORI:
Vojteh meni naslednje. Znanje in zaupanje v znanost se gradi ne samo skozi šolski sistem, temveč skozi celotno pravno-politično sfero, kjer se oblikuje družbena zavest. Nič ne pomaga, če učitelj v šoli vehementno razlaga evolucijo, zvečer ga pa dijaki vidijo klečati v cerkvi, ko s sklenjenimi rokami sitnari svojemu neobstoječemu bogu z bebastimi priprošnjami v upanju, da mu bo bog pomagal pri šoferskem izpitu, dovoljuje pa najhujše zločine. To meji na debilnost. In potem bi naj ti dijaki bili vzgojeni v duhu 'zaupanja v znanost'!
Materialistični monizem bi kot paradigmo morali uporabljati pri pouku vseh predmetov, ne samo biologije. Naša država in mediji načrtno rušijo to paradigmo. Odprite dopoldne TV ali radio na kakšni lokalni postaji! Rdečelični in rahlo zapiti kmetje v studiu sprejemajo klice gledalcev in kar iz studia rešujejo vse njihove zdravstvene (in druge) tegobe. Ponujajo jim zeliščne panaceje in jim povedo diagnozo še preden do konca poslušajo vprašanje! Na resnih TV kanalih mrgoli psevdoznanstvenih oddaj (izstopa kanal A), kjer poneumljajo ljudi z raznimi voo-doo praktikami, ESP, bajanjem, vidovitostjo, branjem z dlani in kristalne krogle, zgodbami o obiskih Nezemljanov na sosedovem žitnem polju, ipd. Pri vsaki širši sociološki debati pri okrogli mizi obvezno sedi kakšen far (največkrat prosluli mariborski 'moralni teolog' Štuhec, ob katerem se mi obrača želodec). Tako koncipirana okrogla miza daje gledalcem jasno sporočilo: far, ki opleta s citati iz Zbirke zgodbic iz bakrene dobe (pri nas popularno imenovane Biblija), je po teži argumentov enak sociologu, ekonomistu, fiziku, antropologu ali evolucijskemu biologu! In potem se čudimo, da se čreda v božjih hramih redči čisto počasi ...
Vojko se kot pedagog z več kot 20-letnimi izkušnjami s študenti strinja z Milanovimi ugotovitvami. Ko so začeli s 'sprotnim ocenjevanjem', raznimi 'brainstormingi' s seminarji, ki so se začeli hkrati s predavanji, kompetencami, raznimi ocenjevalnimi shemami s strukturami končne ocene, je že vedel, da je voz krenil navzdol. Sprejemali so se 'cilji', v katerih je bilo npr. zapisano, da mora prvi izpit opraviti 75% študentov. Profesor, ki ni dosegel tega cilja, je bil predmet posebne obravnave. Ko je Vojteh na neki profesorski konferenci cinično izjavil, da ni problem tudi 99% prehodnost (»bomo pač znižali kriterije«), je bil deležen 'tovariške' kritike. Ko pa je nekoč brucem na uvodnem predavanju povedal, da bo verjetno študij končala le polovica vpisanih, so se študenti pritožili in moral je na razgovor. Vojko je poudaril, da so bili včasih profesorji avtoritete.
Ivan, kot dolgoletni srednješolski ravnatelj, meni, da se je kakovost šolskega sistema, tako na srednješolskem kot na visokošolskem nivoju, poslabšala s širitvijo mreže šol in še bolj z uvedbo »glavarine«, to je financiranja po številu dijakov ali študentov. Široka mreža šol je pomenila lažji vpis, tudi takih, ki sicer morda ne bi študirali, glavarina pa za zavod denar, ki bi ga bilo škoda izgubiti. Tak sistem je vodil k nižanju kriterijev za uspešnost vpisanih. Seveda je bilo lažje znižati kriterij za pozitivno oceno kot dijaka naučiti, z dodatnimi urami pouka med letom ali pred izpitnimi roki ali študenta z dodatnimi predavanji in govorilnimi urami.
Nižji kriteriji so prinesli tako tudi vpis dijakov s slabšim uspehom na fakultete. Da pa tudi te niso bile imune na glavarino, kaže podatek, da sta se, kljub vpisu takih dijakov, po njeni uvedbi, povečala tako uspeh med študijem kot na zagovoru diplomskih nalog.
Jože vidi glavno težavo v pretiranem poudarjanju individualizma (prenos iz družbenega v šolski sistem). Povezal ga je s permisivno vzgojo.
Težava, ki smo jo potem analizirali, je preveč permisivna vzgoja. Šolski sistem na tej osnovi je zelo popularen v skandinavskih deželah. V Sloveniji ga zdaj preveč nekritično jemljemo kot odličnega. Vendar so se v samih skandinavskih deželah pokazale negativne posledice takšne usmerjenosti šolskega sistema. Prišli smo tudi do ugotovitve o pretiranem materializmu (v porabniškem smislu) že zelo mladih ljudi, tudi najstnikov, ki so že obsedeni z blagovnimi znamkami, npr. pri pametnih telefonih.
Milan misli, da bi morale biti družboslovne in naravoslovne vede precej bolj povezane in usklajene med seboj – ne toliko v smislu interdisciplinarnosti (čeprav je tudi ta zelo dobrodošla), temveč po skupnih raziskovalnih metodah. Navsezadnje: znanost je znanost in dobre in poštene znanstvene metode imajo skupne karakteristike. Povezovalni steber vseh ved bi vsekakor morala biti tudi matematika. S tem se poleg kvalitativnega opisa uvede še natančnejši kvantitativni opis, čeprav seveda ta ne sme biti sam sebi namen. Glavna težava se seveda pojavi že na nivoju celotne družbe: študiji so neuravnoteženi glede primernega števila študentov na osnovi družbenih potreb, še bolj pa glede zahtevnosti. Razen tega obstaja nesmiselno nezaupanje ali celo zasmehovanje med naravoslovci in družboslovci. Vendar pa je problem prevelike ločenosti in omalovaževanja ved prisoten celo znotraj naravoslovja.
Glede načrtnega medijskega poneumljanja Milan meni, da je bistveno povedal že Vojteh, omenja pa še oglaševanje. To mu je zelo zoprno, prvič zaradi vsiljivosti vsepovsod, drugič zaradi »proti-vzgojne« (porabniške) vsebine, tretjič, zaradi popolnega pomanjkanja okusa, ki se kaže v nenehnem spakovanju (intonacija govora). Najbolj kritično pa se mu zdi, da večini ljudi oglaševanje ne gre na živce, še več, mnogim je všeč.
_________________
Milan Ambrožič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
