FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS) Seznam forumov FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS)
Objave uporabnikov foruma, komentarji, debate
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




Kokoši in ljudje

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS) Seznam forumov -> Poljubne teme
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
MilanAmbrozic



Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54

PrispevekObjavljeno: 10 Feb 2020 10:45    Naslov sporočila: Kokoši in ljudje Odgovori s citatom

Kokoši ljudje radi označijo za neumne živali. Ko sem jih kot otrok na kmetiji pestoval in božal, nisem razmišljal o njihovi pameti. Celo kokoši imajo rade božanje, zato navsezadnje le niso tako neumne. Ne glede na to, kaj si večina ljudi misli o njih, so v marsičem svobodnejše od nas. Pustimo ob strani dejstvo, da je toliko različnih predstav o svobodi, kot je na svetu ljudi, ki razmišljajo o njej. Kokoši ne poznajo: 1) dolgočasnega in duhamornega delavnika, 2) na smrt dolgočasne birokracije, 3) praznega moraliziranja in predsodkov, 4) organiziranega pobijanja lastne vrste, 5) indoktrinacije in načrtnega spodbujanja sovraštva proti drugim rasam (pasmam), »narodom« (slovenske ali nemške kokoši), manjšinam, beguncem, homoseksualcem, nekonformistom itd. Če jih človek pusti pri miru, se tudi razmnožujejo spontano, brez ukazov političnih in verskih voditeljev. Pa vseeno je njihov razmnoževalni nagon pametnejši od fanatizma človeštva, saj kokoši navadno ne povzročajo ekoloških katastrof. Danes je na svetu 7,7 milijarde ljudi, zato smo drugim živim bitjem zelo skrčili življenjski prostor in mnoga zdesetkali ali iztrebili. Pa še se najdejo fanatiki povsod po svetu, ki propagirajo povečanje rodnosti, najmočnejše države sveta pa vodijo nespametni ljudje, ki zatrjujejo, da človeštvo ne povzroča ekoloških katastrof. To, kar lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih, je slabo. Drugače bo le primeru, če od zdaj naprej začnemo razmišljati drugače in ukrepati trezno, brez zatekanja k iluzijam. Nenasilne in humane rešitve so povsem jasne in očitne, pred tem pa nas čaka še veliko hujša bitka: premagati egoizem in fanatizem.
Zgoraj omenjeno nemško geslo so zapisali na vhodu najbolj razvpitega uničevalnega taborišča in je ena od najbolj sarkastičnih misli v zgodovini človeštva nasploh glede na položaj internirancev. V banalnem smislu je prisilno delo v taborišču sicer zares osvobodilo ljudi: taboriščnike je ubilo ter osvobodilo življenja in trpljenja, oblastnike pa je osvobodilo najosnovnejših norm morale in sočutja, ki ju sicer poznajo vsa druga više razvita živalska bitja, med njimi tudi kokoši.
Kaj je tako duhovno zasužnjilo velik del človeštva (v zgodovini vedno znova), da so bili ljudje v določenih stvareh na slabšem kot kokoši? Postavljam zelo verjetno hipotezo. Težava je skrajno sprevržena morala kot posledica napačne vzgoje in napačnega razumevanja osnovnih dejstev o svetu in življenju. Ne smemo preveč poenostaviti stvari: tu je bil zagotovo spet na delu egoizem. A kakor je egoizem, npr. egoizem elit, ustvaril napačne miselne sisteme in posledično napačno vzgojo, so ti napačni miselni sistemi še bolj »oplemenitili« egoizem. Napravili so ga močnejšega in še bolj brezupnega. Eden od dejavnikov (zagotovo ne edini, zagotovo pa delujoči) je: Človek se je preveč oddaljil od pristne narave, ker je namesto pozornega opazovanja in neposrednega učenja iz nje postavil med njo in sebe pregrade v obliki raznih posrednikov (bogov, duhov, nadnaravnih sil itd.). Res ga je v to med drugim prisilil tudi strah, ampak dejstvo ostaja dejstvo. Kokoš je kokoš, pa ne razmišlja o tem, da bi rada bila kaj drugega. Človek pa zaradi svoje izumetničene predstave o svetu noče biti tisto, kar je (inteligentna, sposobna, ustvarjalna in moralna žival, a še vedno žival), ampak hoče biti tisto, kar ni (božansko bitje, visoko nad vsemi živalmi). Nadaljnja posledica te človeške »specializacije« pa je bila logična: delitev ljudi na nadljudi in podljudi.
Od kozmologij sprejemam tole trditev nekaterih: človek ni nobeno od bogov izvoljeno bitje. Ko se bodo ljudje večinsko zavedli tega, bodo počasi spoznavali, da tudi ni vnaprej izvoljenih narodov, ras, družbenih skupin in posameznikov (vladarjev, gurujev, prerokov, jasnovidcev, čudodelnikov itd.). So samo na različnih področjih delovanja bolj ali manj sposobni ljudje. Spet se pojavi vprašanje antropocentrizma, ki ga sicer mnogi resni in manj resni misleci pravilno postavljajo ob bok ekološki katastrofi. Pri tem pa vseeno pogosto zgrešijo bistvo. Guruji politeizmov danes radi obtožujejo monoteizme in bolj ali manj neposredno tudi sodobno znanost za antropocentrizem človeške živali. Pozabljajo, da so bili tudi politeizmi in prvotna verstva nagnjeni k antropocentrizmu, ker je človek sam biološko tako usmerjen. Zavest deluje tako, da ima vsako zavedajoče se bitje občutek, da je v središču sveta. Zaradi neznanja so ljudje ta občutek napačno razlagali. Hinduizem, ki ga skušajo danes razni agitatorji v Evropi postavljati za filozofsko avantgardo za trajnostni razvoj, tudi ni imun na antropocentrizem. Še vedno ima človeka za boljšo inkarnacijo od drugih živih bitij, da sploh ne govorimo o bodisatvah in iskanju Atmana v predvsem človeškem jazu. Šele znanost je z odkritim, objektivnim pristopom do resnice, brez olepševanja in pristranskosti, postavila človeka na pravo mesto: človek je del narave in nič več. Šele znanost nas je v veliki meri osvobodila antropocentrizma, nikakor pa ni k njemu prispevala, kot jo radi napadajo njeni nasprotniki. Ni niti najmanjšega dvoma, da vsebujejo religije veliko dobrih idej, niso pa nobena rešitev človeštva pred morebitnim propadom. Tudi znanost sama na sebi ne. Kogar verske zgodbe pomirjajo, je to zanj v redu, ne sme pa jih postavljati celotnemu človeštvu kot sredstvo reševanja svetovnih problemov.
Osvoboditev antropocentrizma pomaga osvoboditi um, da postane bolj dojemljiv in strpen. Mene prav nič ne moti, da: (I) sem se kot misleče živo bitje razvil na osnovi fizikalnih zakonov narave, (II) sem moralna žival (preberi knjigo »Moralna žival« Roberta Wrighta), (III) sem kot Slovenec hkrati Južni Slovan in s tem še tesnejši brat Hrvatom in Srbom kot drugim narodom (celo nekatere slovenske intelektualce z najvišjo izobrazbo – doktoratom je očitno sram našega slovanskega porekla, pa si izmišljajo razne »teorije« o našem izvoru!), (IV) sem hkrati Evropejec in Zemljan. Hkrati sem za tesnejše kulturno in gospodarsko povezovanje Slovenije z njenimi štirimi sosedami, saj je to najboljša osnova za trajnostni razvoj na lokalni ravni. Soseda nam je npr. Italija, ne pa ZDA, Kitajska ali Rusija. Veste, kaj mislim: tudi transport kot obremenjevanje okolja.
In zdaj se vračam k delu. Da, delo je lahko ustvarjalno in takrat zares osvobaja človeka, vendar samo v točno določenih pogojih. Delo je v obojestranski interakciji izoblikovalo današnjega človeka, kakršen je. Sicer pa lahko delo krepi ali ubija, poživlja ali dolgočasi, razvija človekom um ali pa človeka poneumlja, mu prinaša dobro (razvijanje zdravil ali potniškega prometa) ali pa zlo (razvijanje jedrskega in drugega orožja). Vse to je odvisno od tega, kaj, koliko, za koga, zakaj in čemu človek sploh dela. O tem je naredil temeljito analizo tudi Marx, zanimiv članek o Marxovi analizi pa je napisal mag. Vojteh Urbančič v zadnjem ateističnem zborniku.

Zdaj pa k optimistični sliki. Evropa ima bogato filozofsko in humanistično tradicijo. Truditi se mora predvsem za to, da se dokončno izvije iz prijema elitizma in egoizma, tako da lahko razvije vse potenciale tako posameznika kot skupnosti. Že davno v preteklosti so se zaradi migracijskih in kulturnih tokov v njej izmenjevale tudi izkušnje iz drugih delov sveta. Zato ji danes ni treba kupovati modrosti v tujih deželah. Posebno zadnja stoletja so dela humanistov, filozofov, naravoslovcev in drugih znanstvenikov pomagala Evropi, da se je končno vsaj delno izvila iz tisočletij vcepljanja elitizma na eni strani in ponižnosti na drugi. Evropa mora iti v tem razvoju naprej.
Že grški sofisti in drugi misleci, posebno Demokrit, Heraklit, Epikur in še kdo, so prišli do izjemnih miselnih dosežkov. Cenimo jih še danes. Epikur je menil, da nas bo samo resnica osvobodila strahov. Žal so razmišljanja predvsem Sokrata, Platona in Aristotela, pa tudi poznejših filozofov (stoikov, novoplatonistov itd.), izničila dosežke prejšnjih filozofov in za stoletja in stoletja popeljala Evropo v platonistične zablode. V Bartolovi knjigi Alamut Hasan ibn Saba pravi svojemu prijatelju Omarju Hajamu (znamenitemu iranskemu pesniku, matematiku in astronomu), da so ljudje začeli kovati v zvezde Platona, ker jih je pital s pravljicami. Evropa se je precej osvobodila platonizma v različnih preoblekah, tako da je s tem v intelektualno-humanističnem razvoju večinoma precej prehitela druge. Tudi v tem lahko prispeva k bogastvu intelektualne misli človeštva, namesto da bi nasedala raznim mističnim zanesenjakom, ki jo skušajo potisniti nazaj. Jasno pa je, da mora svojo modrost najti vsakdo sam, naj bo Evropejec ali kdo drug. Najprej pa mora Evropa paziti, da svoje humanistične in intelektualne pridobitve ohrani. To ni kar nekaj trdno zagotovljenega. Še vedno je potencialna nevarnost, da fašizem in nazadnjaštvo izničita marsikaj, kar smo dosegli.
Eden največjih dosežkov osvobojene misli Evrope je to, kar bi sicer vedno moralo biti celotnemu človeštvu nekaj povsem samoumevnega: da je ta svet lep in da se je vredno boriti zanj in za dostojno življenje vsakega Zemljana. To je ozdravitev od večtisočletnih idej, da je ta svet naredil hudič, da je samo solzna dolina, ali pa da je samo iluzija in zato nevreden modrečevega ukvarjanja z njim. Takšne bolne ideje so v množične zgodovinske miselne kalupe načrtno vnašale intelektualne elite. Tako so ljudje izgubljali dragoceni čas in življenjsko energijo za premlevanje problemov krivde, greha in kazni, namesto da bi preprosto zaživeli optimistično, konstruktivno in altruistično. Tudi danes namesto cmeravosti in (samo)obtoževanja potrebujemo predvsem pogum, odločnost in optimizem. Vsakdo mora za trajnostni razvoj nekaj narediti sam, ne samo čakati na druge in na čudeže.
Prepričan sem, da bo izboljšana filozofska slika vsakega Zemljana lahko pripomogla k boljšemu svetu. Če bo filozofiji, seveda ob podpori političnih in civilnih gibanj, počasi uspelo spreobrniti množice, se lahko nazadnje rešimo tudi strahu in egoizma. Prehod v svetovni komunizem prek socializma bo tedaj za veliko večino ljudi postal nekaj samoumevnega. Jedrskega in drugega orožja za množično uničevanje in za samomor človeške vrste (in hkrati za iztrebljenje številnih čudovitih vrst živali, ki se ne bodo imele kam skriti pred sevanjem ali pred jedrsko zimo) ne bo nikjer več, ljudje pa se bodo samo čudili nekdanji neumnosti in agresivnosti. Samo pravilnemu filozofskemu pogledu na svet bo hkrati uspelo rešiti neprestane težave civilizacij v zvezi s trajnostnim razvojem. Takrat bodo vsi ljudje na svetu vedeli, da je Zemlja okrogla, da ima polmer samo okrog 6400 km in da se ta vrednost ne spreminja čudežno. Vedeli pa bodo tudi to, da noben bog ne načrtuje kakega sodnega dne za človeštvo.
Pomembna je torej miselna orientacija vsakega človeka. Tega so se zavedali že tisti komunisti, ki so govorili o novem človeku, pa čeprav so v 20-tem stoletju začasno izgubili bitko za svetovni socializem/komunizem. Človek je izjemno inteligentno, nadarjeno in ustvarjalno bitje, vsaj teoretično z velikim potencialom tudi za altruizem. Geni sami po sebi ga ne delajo niti pametnega niti zabitega, niti sebičnega niti altruističnega, niti poštenega niti pokvarjenega, temveč mu dajejo možnost vseh alternativ. Geni ne mislijo, ampak samo določajo sintezo beljakovin v celicah. Prirojeni egoizem res obstaja, a je nezaveden. Samo napačna starševska in pozneje šolska vzgoja ali vpliv vrstnikov ter napačne in krivične družbene razmere človeka zares pokvarijo.
Roza Luxemburg je opozorila, da lahko človeštvo izbira samo med dvema opcijama: socializmom ali barbarstvom. Recimo, da ima v grobi delitvi usode v osnovi prav: dokler bo človeštvo trmasto vztrajalo pri kapitalizmu in elitizmu nasploh, bodo vojne in najhujše nasilje. Spregledala je le tretjo nezanemarljivo možnost: da človeštva sploh ne bo več. Umrla je prezgodaj, do bi spoznala, kolikšne norosti je zmožno človeštvo: da je izdelalo jedrsko orožje, s katerim lahko naredi samomor.
Najuglednejši slovenski intelektualec v svetu danes, filozof, komunist in ateist Slavoj Žižek, ki je kljub svojim nazorom tudi specialist za razumevanje judaizma in krščanstva, tudi piše o potrebi spremembe miselne naravnanosti ljudi. Opozarja na tanko ločnico med idealizmom in materializmom, tako s filozofske kot z znanstvene plati. Ampak jaz mislim, da navsezadnje to ni tako bistveno. Bolj potrebno se mi zdi, da bi morala vsaj vsa svetovna elita, posebno intelektualna, spoznati, da so zgodbe v vseh starih verskih spisih nesmisel in da morajo nehati biti sredstvo za krojenje skupne usode človeštva. Seveda se mora elita prej humanistično dvigniti, zato da ne bo nikoli več zlorabljala religij za sebične cilje. Tudi Žižek poudarja neko nevarnost: čeprav se zdaj zdi zagotovljeno, da je ateizem res na pohodu, pa lahko katastrofalne razmere potisnejo prestrašene in obupane ljudi spet bolj v religije in celo verski fanatizem. Da ima v svojih strahovih prav, dokazuje značilna zgodba, ki sem jo na FB že citiral iz knjige Kdo vlada svetu (Noam Chomsky):
*Morda se bo pokazalo, da je ta začarani krog smrtonosen. Da bi uvideli, kako huda nevarnost nam preti, si je treba ogledati le ameriški kongres, katerega člani so se dokopali do moči prek denarne podpore podjetij in propagande. Skoraj vsi republikanci zanikajo, da bi bilo podnebje ogroženo. Zato so že začeli omejevati sredstva za ukrepe, ki bi lahko ublažili okoljsko katastrofo. Še huje, nekateri resnično verjamejo svojim trditvam; za primer vzemimo novega predsednika pododbora za okolje, ki je pojasnil, da globalno segrevanje ni nikakršen problem, saj je bog Noetu obljubil, da novega potopa ne bo.*
Torej, ko gre za usodo človeštva, se družbene elite igrajo s pravljicami iz Biblije! Enako kritičen je treba zaradi poštenosti biti tudi do sklicevanja na verske spise drugih religij. Medtem pa jehovke (Jehove priče) hodijo po hišah ljudem govorit o Sodnem dnevu.
Zato trdim, da ima od filozofskih sistemov prav gotovo ateizem tisti potencial, da ko bo dovolj močan in mu bodo pustili živeti povsod po svetu, bo lahko prevesil tehtnico v korist trajnostnega razvoja. Ateizmu morata priskočiti na pomoč še znanost (znanje) in altruizem (predvsem prek delovanja humanistov, aktivistov, politikov in politično naprednih družboslovcev). Mislim na tisti trajnostni razvoj, ko ljudje nikjer ne bodo več umirali v vojaških spopadih in zaradi umorov, pa tudi ne od pomanjkanja, lakote in bolezni.
Kaže, da je eden od miselnih razvojev človeštva v zmanjševanju števila bogov. Najprej so bila razna tako imenovana naravoverja ali rodnoverja z množico bogov, duhov, črtov in drugih mitoloških bitij. Potem se je število bogov v nekaterih delih sveta začelo drastično zmanjševati, dokler ni prišlo do monoteizmov. Logično in naravno nadaljevanje tega razvoja je nič bogov ali ateizem.
Pred več deset tisoč leti je bila nevednost posledica splošnega neznanja človeštva. Danes je nevednost vsaj formalno stvar osebne izbire. Nekateri v Sloveniji propagirajo vračanje k staroslovanskim verstvom, politeizmom in k abstraktni duhovnosti. Pa pravzaprav nihče ne ve, kaj duhovnost pomeni. Evropa ne more in ne sme iti intelektualno nazaj, ampak je edina pot pogled naprej. Kdor se hoče spet zabavati s starimi slovanskimi bogovi in obredi, tudi prav, to je njegova osebna stvar. Če pa hoče to vsiljevati celotni slovenski družbi kot družbeno nujnost za trajnostni razvoj, se ne sme čuditi kritiki in posmehu.
Monoteistične religije so v resnici intelektualno naprednejše od politeizmov. Gre za večje poenotenje realnosti, kakorkoli si jo kdo predstavlja. Pustimo zdaj ob strani zločine, ki so jih religije povzročile neposredno ali posredno. Nasilje pa so povzročali tako monoteizmi kot politeizmi. Kot sem zapisal zgoraj, pot Evrope in človeštva mora iti samo naprej – nič bogov, vsaj za veliko večji del populacij kot danes. Kdor jih hoče imeti, pa naj jih ima; nihče mu jih v humani družbi ne bo branil. Še Indijci hočejo zdaj kaj več od življenja, kljub doktrini nenasilja in kljub temu, da je Indija za mnoge Evropejce raj duhovnosti. Že indijski predsednik Nehru je izjavil, da bi se morala Indija izkopati iz praznoverja in se zanesti predvsem na znanost.
Če gremo intelektualno nazaj, se znajdemo spet na začetku razvoja, z vsemi nadaljnjimi posledicami. Ni dvoma, da bi nas verski učitelji radi spet spravili vse po vrsti pod svoje duhovno pokroviteljstvo, pa naj gre za katerokoli religijo. Ni dvoma, da bi tudi Cerkev rada obnovila katoliško teokracijo, samo če bi imela možnost. Tega niti ne skriva, saj se teologi silijo v vse sfere družbenega življenja. Celo nekateri pogumnejši in bolj kritični teologi so zapisali, da se ne smemo slepiti: morebitna obnovitev inkvizicijskih procesov in podobnega je vedno mogoča. Pomembno je samo razmerje moči. Vojne, katastrofe, negotovost in strahovi nas lahko vedno znova potisnejo navzdol, dokler ne bomo enkrat dokončno odpravili osnovnih vzrokov zanje.
Nekoč me vera preprosto ni nič brigala. V vero prijateljev vernikov se nikoli nisem vtikal. Vsakdo ima pravico, da dela, kar hoče. Verske skupnosti so vedno imele svoje dejavnosti in prostore zanje. Tega jim večinoma in vsaj načeloma nihče ni branil, razen fanatikov. Kar propagiram na spletu in sem zdaj začel tudi v ateističnih zbornikih, predvsem ateizem/naturalizem kot filozofski nazor, ki ga imam za pravilnega, je moja stvar in odločitev. Saj nam ateistom drugje ne pustijo zraven. Drugo pa je verska vsiljivost in odnos med ljudmi. Danes skušajo razni škofi, teologi, fratri in drugi po medijih razkrivati, kakšne pomanjkljivosti naj bi imeli ateisti. Nekateri nas odkrito pomilujejo, v drugačnih razmerah pa bi bili do nas agresivni. V številnih časopisih in revijah so kake verske vsebine, horoskopi, čudežne alternativne metode zdravljenja in razna druga praznoverja, nikjer pa ne vidiš kakega ateističnega spisa. Tudi če bi se našel, bi mnogi zagnali hrup o nekakšnem žaljenju verskih čustev. Nekje pa sem že napisal, da se čustva nimajo kaj vsiljevati v filozofsko dojemanje sveta. Ideje in nazori ne smejo nikoli biti nekaj nedotakljivega. Banalen primer: če ima nekdo, ki izpostavlja svoja verska čustva, idejo o obstoju boga za nedotakljivo, s tem skuša zatirati svobodno misel ateistov!
Nekateri kolegi fiziki, ki smo hkrati dosledni ateisti, se v šali sprašujemo, kdaj bo tudi na vrata naše fakultete potrkal kak teolog ali duhovni aktivist, češ da se mora naravoslovje spet bolj povezati z duhovnostjo. Jaz pa upam in sem hkrati prepričan, da bo večina uglednih znanstvenikov ostala dovolj razsodna. Res je, da na mejah doseženega znanja znanost naleti na osnovna filozofska vprašanja; vedno se postavljajo tudi nove hipoteze in celo teoretične spekulacije. Če pa bi se znanost začela sklicevati na duhovnost in bogove, bi prenehala biti znanost.
_________________
Milan Ambrožič
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
unix



Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR

PrispevekObjavljeno: 10 Feb 2020 18:45    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Citiram:
Kokoši ne poznajo: 1) dolgočasnega in duhamornega delavnika, 2) na smrt dolgočasne birokracije, 3) praznega moraliziranja in predsodkov, 4) organiziranega pobijanja lastne vrste, 5) indoktrinacije in načrtnega spodbujanja sovraštva proti drugim rasam (pasmam), »narodom« (slovenske ali nemške kokoši), manjšinam, beguncem, homoseksualcem, nekonformistom itd.


Dvoumno je uporabljati antropocentrično razmišljanje za ptice, ki so evolucijsko oddaljene od nas 200 milijonov let (mezozoik-trias). Kokoši - kratko rečeno – 'ne poznajo nič', vse pri njih so nagoni, njihovi možgani so hardversko programirani.

Kljub temu vem, kaj si hotel povedati in se s poanto strinjam.

Citiram:
Zgoraj omenjeno nemško geslo so zapisali na vhodu najbolj razvpitega uničevalnega taborišča in je ena od najbolj sarkastičnih misli v zgodovini človeštva nasploh glede na položaj internirancev. V banalnem smislu je prisilno delo v taborišču sicer zares osvobodilo ljudi: taboriščnike je ubilo ter osvobodilo življenja in trpljenja, oblastnike pa je osvobodilo najosnovnejših norm morale in sočutja, ki ju sicer poznajo vsa druga više razvita živalska bitja, med njimi tudi kokoši.


Zgodba je malo drugačna, a to sploh ne spremeni bistva.

Inšpektor koncentracijskih taborišč in namestnik poveljnika taborišča Dachau, Theodor Eicke, je bil tisti, ki je ukazal namestitev napisa Arbeit macht frei nad vhod vsakega izmed taborišč. Prvi je bil postavljen v taborišču Oranienburg leta 1933.

V taborišču Auschwitz je dal znak postaviti poveljnik taborišča Rudolf Höss.

Citiram:
Od kozmologij sprejemam tole trditev nekaterih: človek ni nobeno od bogov izvoljeno bitje. Ko se bodo ljudje večinsko zavedli tega, bodo počasi spoznavali, da tudi ni vnaprej izvoljenih narodov, ras, družbenih skupin in posameznikov (vladarjev, gurujev, prerokov, jasnovidcev, čudodelnikov itd.). So samo na različnih področjih delovanja bolj ali manj sposobni ljudje. Spet se pojavi vprašanje antropocentrizma, ki ga sicer mnogi resni in manj resni misleci pravilno postavljajo ob bok ekološki katastrofi. Pri tem pa vseeno pogosto zgrešijo bistvo. Guruji politeizmov danes radi obtožujejo monoteizme in bolj ali manj neposredno tudi sodobno znanost za antropocentrizem človeške živali. Pozabljajo, da so bili tudi politeizmi in prvotna verstva nagnjeni k antropocentrizmu, ker je človek sam biološko tako usmerjen. Zavest deluje tako, da ima vsako zavedajoče se bitje občutek, da je v središču sveta. Zaradi neznanja so ljudje ta občutek napačno razlagali. Hinduizem, ki ga skušajo danes razni agitatorji v Evropi postavljati za filozofsko avantgardo za trajnostni razvoj, tudi ni imun na antropocentrizem. Še vedno ima človeka za boljšo inkarnacijo od drugih živih bitij, da sploh ne govorimo o bodisatvah in iskanju Atmana v predvsem človeškem jazu. Šele znanost je z odkritim, objektivnim pristopom do resnice, brez olepševanja in pristranskosti, postavila človeka na pravo mesto: človek je del narave in nič več. Šele znanost nas je v veliki meri osvobodila antropocentrizma, nikakor pa ni k njemu prispevala, kot jo radi napadajo njeni nasprotniki. Ni niti najmanjšega dvoma, da vsebujejo religije veliko dobrih idej, niso pa nobena rešitev človeštva pred morebitnim propadom. Tudi znanost sama na sebi ne. Kogar verske zgodbe pomirjajo, je to zanj v redu, ne sme pa jih postavljati celotnemu človeštvu kot sredstvo reševanja svetovnih problemov.

Tvoja razmišljanja so odlična iztočnica za citat enega najbolj slavnih fizikov XX. stoletja, nobelovca in srčnega ateista Stevena Weinberga. Takole pravi o dilemah, ki si jih odprl ti:
"Zelo težko je zavedati se, da je vse to (Zemlja, ki jo je opazoval iz letala, op. U.V.) samo drobcen del v glavnem sovražnega vesolja. Še teže pa je zavedanje, da se je današnje vesolje razvilo iz nam nepopisno tujega stanja in da ga v prihodnosti čaka uničenje zaradi večnega mraza ali neznosne vročine. Čim bolj razumljivo se nam zdi vesolje, bolj nam postaja nesmiselno."
(Korolar: Znana astronominja s harvardske univerze Margaret Geller je o zadnjem stavku dejala: "Zakaj bi imelo smisel? Kakšen smisel? Saj je le fizikalni sistem, kakšen smisel je v tem?")

"Ljudje niso zadovoljni s tem, da bi se tolažili s pravljicami o bogovih in velikanih ali da bi omejili svoje misli na vsakdanje življenjske probleme. Poleg vsega delajo teleskope in pospeševalnike in satelite in ure in ure presedijo za pisalno mizo, iščoč smisel v podatkih, ki so jih nabrali. Prizadevanje, da bi razumeli vesolje, je ena redkih reči, ki povzdiguje človeško življenje nad raven burke in mu daje kanec tragične vzvišenosti."
(THE FIRST THREE MINUTES, N.Y BASIC BOOKS, 1977)

Citiram:
Roza Luxemburg je opozorila, da lahko človeštvo izbira samo med dvema opcijama: socializmom ali barbarstvom. Recimo, da ima v grobi delitvi usode v osnovi prav: dokler bo človeštvo trmasto vztrajalo pri kapitalizmu in elitizmu nasploh, bodo vojne in najhujše nasilje. Spregledala je le tretjo nezanemarljivo možnost: da človeštva sploh ne bo več. Umrla je prezgodaj, do bi spoznala, kolikšne norosti je zmožno človeštvo: da je izdelalo jedrsko orožje, s katerim lahko naredi samomor.


Odlično povedano! K tvojemu plediranju za racionalen, znanstveni pogled na svet (s katerim se brez pridržkov strinjam!) bi samo navedel misel slavnega filozofa znanosti Karla Popperja: "Le preveč je očitno, da je iracionalizem in ne racionalizem odgovoren za vse meddržavne sovražnosti in agresije, tako v obdobjih pred križarskimi vojnami kot po njih. Vendar ne vem za nobeno vojno v katero bi se spustili iz 'znanstvenih' razlogov in bi bili znanstveniki navdušeni nad njo."
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
MilanAmbrozic



Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54

PrispevekObjavljeno: 19 Feb 2020 13:27    Naslov sporočila: Nadaljevanje razprave Odgovori s citatom

Zdravo. Vojko, strinjam se s tvojimi komentarji. Dodajam samo par stvari. Prvič, seveda je zgodba o kokoših mišljena bolj simbolično, zato nisem imel pravega namena primerjati njihove nagone z umom človeka. Je pa verjetno bilo bistvo pod površjem razvidno: Kam je človeka pripeljal njegov um, tako v negativne kot v pozitivne stvari.
Da, o komandantu Theodorju Eickeju sem bral npr. v knjigi Noči dolgih nožev avtorja Kirsta. Če se prav spomnim, je bil najprej komandant taboriišča v Dachauu. Da so postavili tisti napis že leta 1933, nisem vedel, ne zdi pa se preveč nenavadno. V omenjeni knjigi piše še o nekem drugem testnem koncentracijskem/uničevalnem taborišču na Bavarskem, mislim da iz leta 1935. Tam so baje postavili napis: "Vsakemu svoje".
Da, navedeni stavki Weinberga so mi dobro znani.
_________________
Milan Ambrožič
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
unix



Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR

PrispevekObjavljeno: 19 Feb 2020 21:57    Naslov sporočila: Re: Nadaljevanje razprave Odgovori s citatom

MilanAmbrozic je napisal/a:
Zdravo. Vojko, strinjam se s tvojimi komentarji. Dodajam samo par stvari. Prvič, seveda je zgodba o kokoših mišljena bolj simbolično, zato nisem imel pravega namena primerjati njihove nagone z umom človeka. Je pa verjetno bilo bistvo pod površjem razvidno: Kam je človeka pripeljal njegov um, tako v negativne kot v pozitivne stvari.
Da, o komandantu Theodorju Eickeju sem bral npr. v knjigi Noči dolgih nožev avtorja Kirsta. Če se prav spomnim, je bil najprej komandant taboriišča v Dachauu. Da so postavili tisti napis že leta 1933, nisem vedel, ne zdi pa se preveč nenavadno. V omenjeni knjigi piše še o nekem drugem testnem koncentracijskem/uničevalnem taborišču na Bavarskem, mislim da iz leta 1935. Tam so baje postavili napis: "Vsakemu svoje".
Da, navedeni stavki Weinberga so mi dobro znani.


"Jedem das Seine" je dobesedni nemški prevod latinskega suum cuique, temeljnega pravnega pojma, ki pomeni "vsakemu svoje" ali "vsakemu, kar si zasluži".

Leta 1937 so nacisti zgradili koncentracijsko taborišče Buchenwald (7 km od Weimarja). Moto 'Jedem das Seine' je bil postavljen na glavnih vhodnih vratih kampa.



Vrata je zasnoval Franz Ehrlich, nekdanji učenec umetniške šole Bauhaus, ki je bil zaprt v taborišču, ker je bil komunist.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS) Seznam forumov -> Poljubne teme Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.