 |
FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS)
Objave uporabnikov foruma, komentarji, debate
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
bskofljanc
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 09:43
Prispevkov: 3
|
 Objavljeno: 04 Nov 2019 17:18 Naslov sporočila: KAKO JE UMRL KOMNDANT STANE |
 |
|
Kako je umrl komandant Stane?
Slovenci v svoji zgodovini nismo imeli dosti velikih vojskovodij, ker smo se stoletja, pretežno kot navadni vojaki, vojskovali za interese drugih narodov. Poveljniki tujih narodnosti so poveljevali in gnali naše fante v klavnice na številnih evropskih frontah. Mariborčanu, baronu Wilhelmu von Tegetthoffu, enemu največjih admiralov 19. stoletja in zmagovalcu velike pomorske bitke Avstro-ogrske z Benečani pri Visu, prav gotovo ne moremo reči slovenski vojskovodja, ker je bil po rodu Avstrijec, v 20. stoletju, času največjih svetovnih morij, pa sta to zagotovo bila general Rudolf Maister – Vojanov in partizanski vojskovodja, narodni heroj Franc Rozman – Stane.
O legendarnem Francu Rozmanu, zaradi priljubljenosti in junaštva kratko imenovanemu kar Komandant Stane, je dosti napisanega v literaturi iz NOB. Opisana je njegova pot od pekovskega pomočnika do španskega prostovoljca, stotnika in komandanta bataljona v španski državljanski vojni, ujetnika v francoskih begunskih taboriščih, partizanskega poveljnika in komandanta Glavnega štaba slovenske partizanske vojske med NOB, do njegove smrti. Kako je nesrečno umrl, ta naš največji slovenski vojskovodja, so povedali po svoje njegovi soborci, a morda nekoliko neodgovorjeno še vedno ostaja vprašanje: v kakšnih vojaških in političnih okoliščinah se je to zgodilo in predvsem ali je bila njegova smrt sabotaža, atentat ali nesrečno naključje. To vprašanje je bilo aktualno pred 75. leti in je še danes predmet različnih ugibanj zainteresirane javnost. Za udeležence in pristaše ter zagovornike NOB ni glede tega nikakršnih pomislekov, zagovorniki medvojne kolaboracije in kontinuiteta klerofašističnih idej pa še danes seje dvome med nekritično in nepoučeno laično javnost.
Razmere v Sloveniji proti koncu II. svetovne vojne
Leta 1944, po kapitulaciji fašistične Italije koncem leta 1943, ko se je že dodobra vedelo, da bo v drugi svetovni vojni tudi nacizem poražen, se je na naših tleh bila trda bitka med partizanskimi enotami, nemškimi okupatorji in belo gardo, ki se je po prisegi na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 preimenovala v domobrance. Okupator je že načrtoval, da bo pot vračajočih se sovražnih divizij z Balkana vodila preko Slovenije, zato je skupno z domobranci, da bi obdržal prehode na sever, močno pritiskal na partizansko vojsko.
Razmere v partizanskih brigadah so bile tedaj zelo slabe. Enote so bile v dokaj neenakopravnem položaju v primerjavi s sovražnikom zaradi borcev starejših letnikov in manjšega dotoka mlajših. Bile so dokaj okorne in slabo mobilne zaradi številnih ranjencev, togih zalednih enot, imenovanih komore, zaradi revnega in izčrpanega zaledja slabo prehranjevane. Domobranski kolaboranti, ki
so se takrat šli po zatrdilih današnje desnice državljansko vojno, a samo s prisego in služenjem okupatorju zanjo niso bili izpolnjeni nekateri osnovni pogoji, so imeli veliko materialno prednost, ki se je že odražala tudi na bojišču. Spali so na toplem v utrjenih postojankah, bili oblečeni v okupatorjeve uniforme, oskrbovani z njegovo prehrano, na bojiščih podprti z modernim težkim orožjem in strelivom, pod vrhovnim poveljstvom SS-generala Rösenerja in njegovih elitnih nemških oficirjev, za ranjence je bilo poskrbljeno v urbanih bolnicah. Meščanski politiki in predvsem RKC so jih neusmiljeno potiskali v bratomorno vojno, zavedajoč se dejstva, da se bo vsak čas odločalo, kdo bo zavladal po vojni. Na življenje ali smrt je šlo; bo oblast v imenu večine ljudstva prevzela nova progresivna proletarska revolucionarno komunistična stran v konfliktu ali pa v imenu vere in za koristi kapitala, stara meščanska krščanska klerokonservativana elita.
Ko beremo nekatere zapise v literaturi o NOB iz leta 1944, med vrsticami lahko utemeljeno ugibamo, da sta, kot pri vseh takratnih in poznejših svetovnih gverilah, tudi v našem odporniškem gibanju obstajali dve krili: politično in vojaško, čeravno še niso poznali teh sodobnejših izrazov. Vplivno politično krilo so bili: bolj slovensko naravnan, Boris Kidrič, kot ideolog OF in predani komunist, Edvard Kardelj, povezovalec med slovenskim in jugoslovanskim partizanskim vodstvom, zagovornik trše boljševistične jugoslovanske smeri in podobno usmerjeni, iz delavstva vznikli Luka Leskovšek, Ivan Maček, Miha Marinko. Po podpisu Dolomitske izjave, člani Izvršnega plenuma OF, nekomunisti Edvard Kocbek, Josip Rus, Tone Fajfar, Josip Vidmar so bili sicer visoko spoštovani predstavniki OF, a niso imeli odločilnejšega političnega vpliva. Politično podrejeno vojaško krilo so bili: Franc Rozman, zagovornik slovenske vojske, Jaka Avšič, Dušan Kveder, Peter Stante, Viktor Avbelj, Boris Kraigher, . . . Zaradi zapletenih vojaških in političnih razmer v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu med kriloma, glede pripadnosti eni ali drugi strani ni bilo natančne ločnice. Vojaški komandanti so morali svoje bojne aktivnosti usklajevati z višjimi cilji politikov in bili tudi zaradi tega včasih vojaško manj učinkoviti. Zgovorno potrdilo te domneve: »Vojaške odločitve so bile bolj direktivne, usmerjevalne. Zahtevale so veliko politično razgledanost, zato se je Stane opiral na mnenja članov centralnega komiteja KPS«, je zapisal v reviji Borec Lado Ambrožič - Novljan.
Vse to in stalinistično kominternovski značaj, pod komunisti organiziranega dela svetovnega zavezniškega protifašizma, je botrovalo temu, da so bile slovenske partizanske enote preoblikovane ter vključene v IV. jugoslovansko armado. Vrhovni štab in Tito sta takrat, na poziv Kardelja po nekaterih trditvah, ki ni bil zadovoljen z učinkovitostjo slovenskih partizanskih enot, poslala v Slovenijo Arso Jovanoviča in na desetine srbsko-črnogorskih inštruktorjev, ki so prevzeli nekaj ključnih poveljniških mest v slovenskih brigadah in korpusih. Da so bili takratni časi nevarni za samostojno misleče nam zgovorno opiše Josip Vidmar, ko govori o Borisu Kidriču v knjigi Obrazi: »Tako me je na Doblički gori nekoč obiskal v moji zidanici. Bil je v težkem duševnem stanju in mi je potoglav in mračen izročil brzojav Vrhovnega štaba, češ naj ga preberem. Bil je vojaško lakoničen zapis, da se VII. in XI. partizanski korpus uvrščata v IV. armado… Ker sem ostal miren, me je vprašal, ali se sploh zavedam, kaj to pomeni. Odgovoril sem mu, da smo pred meseci pristali na podreditev naše vojske Vrhovnemu štabu in da zdaj ta izvaja svoje načrte. Da, je odgovoril Kidrič, toda to je slovenska vojska! In zdaj je brez vsakega priznanja kratko malo zbrisana in prečrtana, je še komaj izgovoril; z glavo mi je padel na rame in zaihtel, kakor da se mu trga vsa notranjost. Čez čas pa se je pomiril, resignirano odmahnil z roko in s težkim korakom odšel s svojo bolečino. Pretresen sem ga molče spremljal s pogledom in zavestjo, da se mi je pravkar iskreno odkril mogočen slovenski človek«. In v isti knjigi nakazuje še na njegovo dozdevno premalo odločno revolucionarno zagnanost: »Udeleževal se je zatiranja skritega sodelovanja z okupatorjem na osvobojenem ozemlju, toda o njem je šel glas, da vsak osumljenec odnese zdravo glavo, če ga kot preiskovalni sodnik dobi v roke Kidrič«.
V drugi polovici marca 1945 je bil Kidrič klican v že osvobojeni Beograd. Šel je z letalom preko italijanskega Barija in obiskal Josipa Vidmarja, ki je bil takrat v tem mestu. »Poiskal me je, razložil našo belokranjsko situacijo, zaradi katere nisem smel domov in me obvestil o mnogih važnih stvareh. Zakaj je bil klican v Beograd ni vedel. Ni pa imel dobrega občutka o tem pozivu, ker mu je gotovo tičal v zavesti lanski ukaz vrhovnega štaba z zahtevo, naj mu partijsko vodstvo odvzame vse funkcije in naj ga začasno izolira, ki pa je bil takrat že naslednji dan preklican. Zdaj me je prosil naslednje: če bi se v teku štirinajst dni ne vrnil, naj se odpeljem v Beograd in poizvem, kaj je z njim, in naj energično interveniram zanj, če bi to bilo potrebno«, je še zapisal Vidmar. Ta zapis v Obrazih le rahlo nakaže vrh ledene gore, o nevarnih političnih razmerah in bojazni izhajajoči iz tega, ki so proti koncu vojne za pristaše slovenske vojske vladale v Sloveniji, ko se je agresivno utrjeval stalinistično boljševistični jugoslovanizem.
Tega leta torej, in v začetku 1945, so se odvijala zadnja dejanja titoizacije slovenskih partizanskih enot, ki so se preurejale v Jugoslovansko armado. Kult Tita, že takrat legendarnega voditelja in priznanega tudi od zahodnih zaveznikov, ki so ga pomagali ustvarjati tudi Slovenci s predlogom za naziv maršala, je bil že močno prisoten. Slovenske triglavke so že prej zamenjale titovke, v poveljevanje so se že prikradli srbohrvaški izrazi, OF, od podpisa Dolomitske izjave ne več pluralna, je bila zaradi prisotnosti krščanskih demokratov in sokolov potisnjena na obrobje, varnostno obveščevalno dejavnost je od slovenskega VOS-a prevzela jugoslovanska OZNA in KNOJ. V tem vojaškem in političnem prestrukturiranju je vidno vlogo odigrali Arsa Jovanovič, od Vrhovnega štaba poslan kot inštruktor, ki je bil tako zagrizen stalinist, da je ostal zvest Moskvi tudi po resoluciji Informbiroja. Pod pretvezo, da gre na lov, je hotel pobegniti na vzhod k Stalinu, in bil na begu čez mejo pri Vršcu leta 1948 ubit.
Ta čas je bilo na osvobojenem belokranjskem ozemlju celotno slovensko politično in glavno vojaško vodstvo, počivale so nekatere od borb zdesetkane partizanske enote, se popolnjevale z moštvom in nabirale novih moči za prihajajoče zaključne borbe ob koncu vojne. Glavni štab je bil nastanjen slaba dva kilometra od Črnomlja pri vasi Lokve. V takšnih, nič kaj zavidanja vrednih razmerah je hotel Franc Rozman - Stane izboljšati učinkovito mobilnost in udarnost partizanskih enot. Za uspešnejšo borbo z doslej najbolj močno angažiranim okupatorjem in njegovimi domačimi pomagači je hotel organizirati nekaj gibčnih jurišnih bataljonov. Iz vseh enot so v njih rekrutirali mlajše prekaljene borce, zvečine skojevce in komuniste, jih odrešili komore in skrbi za ranjence, vsaj vsakega petega borca pa hoteli oborožiti z lahkim avtomatskim orožjem, ki ga takrat zaradi že dokaj redne zavezniške oskrbe s padli na zasilnem letališču v Beli krajini ni pretirano primanjkovalo. Njihova naloga je bila v garnizije pregnati dokaj aktivne belogardistične bataljone, rušiti prometno infrastrukturo, napadati sovražne kolone in jih uničevati, zanašajoč se na gibljivost, veliko ognjeno moč in poznavanje terena. Edina večja pomanjkljivost takšni nameri je bila, ker za večjo bojno učinkovitost jurišnih bataljonov ni bilo na voljo primernega lahkega orožja večje rušilne moči, s katerim bi lažje delovali po sovražniku za zgradbe, zidove in v jarke. Italijanski minometi 81 mm in lastni partizanski izdelek partop so bili namreč pretežki in zato neprimerni za intenzivno mobilne enote.
Usodno preizkušanje minometa
V začetku novembra 1944, ko so se v Glavnem štabu začeli pospešeno pripravljati na proslavo obletnice Oktobrske revolucije, so zavezniki kot vojaško pomoč partizanom na zasilnem letališču pri vasi Otok ob Kolpi z letal odmetavali večje količine vojaškega materiala in orožja. Med orožjem so bili tudi lahki, s komaj za dober laket dolgo cevjo, silno preprosti angleški ročni minometi, brez običajnih merilnih naprav, s pripadajočimi minami, kalibra 45 mm; kot nalašč so bili primerni za porajajoče se jurišne bataljone. Navdušenje slovenskega komandnega kadra je bilo nepopisno, samo orožje je bilo treba še preizkusiti, ugotoviti kako najučinkoviteje deluje in ga predati jurišnikom.
7. novembra zjutraj, na lep sončen jesenski dan, ko bo popoldne v osvobojenem Črnomlju veličastna proslava in nato kulturni miting z zabavo za borce in domačine, je komandant Stane določil, da bodo preizkusili novi minomet. Prisotni so bili Franc Rozman - Stane, Lado Ambrožič - Novljan, Franc Tavčar - Rok, Anton Žnidaršič - Štefan, Jože Malnarič - Križevski in še nekaj drugih. Stanetov pribočnik Tonček Dobrilovič je bil merilec, Novljanov Jug pa pomočnik podajalec. Zadnja dva sta bila ob minometu, ostali pa kakšne tri metre na odprtem terenu za njima, brez zaklona, kakor pri preizkušanju partopa, denimo. Prva mina je natančno zadela in raznesla ciljni, sto petdeset metrov oddaljen kup kamenja, druga je bila označevalno dimna, tretja pa je eksplodirala v cevi in v oglušujoči detonaciji raznesla minomet. Tončka in Juga je ubilo pri priči, smrtno je bil ranjen v trebuh Stane v vratno žilo pa Štefan, Novljan in Križevski sta bila huje ranjena in okrevala proti koncu vojne, Rok je bil lažje ranjen.
Kidrič je pri priči organiziral prevoz Komandanta Staneta v partizansko bolnišnico v Kanižarici pri Črnomlju, kjer ga je operiral poznani partizanski zdravnik dr. Bogdan Brecelj z dobro uhojeno ekipo, sovjetska misija je poslala na pomoč kirurga dr. Leonova. Zelo zahtevna operacija, brez možnosti za uspeh, zaradi čez dvajset krat pretrganega črevesja je trajala več kot tri ure v žalostno popoldne in noč. Po operacije se je Stane še zavedel iz narkoze in počasi ugašal do spokojne smrti. Največji slovenski vojskovodja "komandant Stane, ta nepremagani borec je bil svoj poslednji boj - morda prvič brez upa na zmago", je zapisal Bogdan Brecelj v knjigi Komandant Stane. Po veličastnih pogrebnih svečanostih in veliki žalosti na osrednjem trgu v Črnomlju, so ga pokopali na skrivnem mestu pri Planini v Kočevskem Rogu in ga po osvoboditvi prenesli v grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Ali kdo v veliki množici udeležencev morebiti ni žaloval iskreno?
Komandant Stane, izrazito nizke postave, z nekoliko habsburško poudarjeno spodnjo čeljustjo, a prijetnega vojaškega videza, je bil med borci zelo priljubljen. Odlikoval se je preprosto po drugačnosti od večine vodilnega vojaškega in predvsem političnega kadra. Dostopen vsakemu borcu, je bil razumevajoč za njihove težave, hraber in pogosto v prvih bojnih vrstah, kjer je bil tudi ranjen. Prekaljen kot prostovoljec v španski državljanski vojni, kjer je od slovenskega peka povzpel do komandanta bataljona, je v slovenski partizanski vojski napredoval do komandanta Glavnega štaba NOV in POS in čina generalpodpolkovnika. Nekateri nasprotniki NOB in zagovorniki kolaboracije mu danes pripisujejo zločinskost že zato, ker je bil komunist in ker so partizani pod njegovim vodstvom ubijali tudi domače politične nasprotnike, sodelavce okupatorjev. Ampak vojne niso zato, da nasprotujoče si strani igrajo črnega Petra med seboj, do vojn prihaja zato, ker hočeta nasprotnika za dosego svojih ciljev, drug drugega pokoriti in uničiti. Gverilska in partizanska gibanja so se v zgodovini pojavljala zato, da bi svoje politične in ekonomske cilje dosegala predvsem z ubijanjem političnih in vojaških nasprotnikov ter uničevanjem njihove infrastrukture. Ko gre za okupatorja in njegove vojaško ali politično-gospodarske sodelavce, je prvenstvena naloga vsake gverile njihovo eliminiranje na takšen ali drugačen način. V nobeni vojni, ko gre za življenje ali smrt, nobena vojskujoča stran ne upošteva povsem ženevske konvencije; vse strani v vseh dosedanjih vojnah doslej, so izvajale večje ali manjše vojne zločine, še posebej ko maščevalnost in z njo povezano nasilje obojestransko eskalirata v neobvladljivi stampedo.
Tragična smrt priljubljenega komandanta je sprožila številna vprašanja in ugibanja. Kako je do tako usodne nesreče lahko prišlo? Je bila posredi neprevidnost, sabotaža ali zgolj nesrečno naključje? Nekateri, bolj nacionalno naravnani, vidijo v nesreči zaroto KPJ proti težnjam za slovensko vojsko in povojno državnost. Zatrjujejo celo, da je komandanta Staneta osebno ubil Arso Jovanovič, ki ga je nalašč zaradi tega iz Vrhovnega štaba v Slovenijo poslal Tito, ker ga je prekašal v vojaških veščinah. Drugi zopet govorijo, da je bila pri preizkusu podtaknjena defektna mina in da je vse skupaj bil atentat na odločnega zagovornika slovenske partizanske vojske. V tistem času se je najmanj dvakrat pogajal s hrvaškimi partizani o povojni meji v Istri, kar je delno aktualno še danes in odločno nasprotoval njihovim neopravičenim zahtevam po meji na Dragonji. Si je nemara s tem prislužil smrt? S prisotnostjo ruskega zdravnika dr. Leonova v Kanižarici, vidijo zaroto Sovjetske zveze in Stalina proti premalo boljševistični Sloveniji. Ko Novljan leta 1974 v reviji Borec opisuje nesrečo, zatrjuje, da je bila zgolj nesrečno naključje, vse drugo so neosnovana ugibanja. A lahko verjamemo Novljanovemu zapisu? Kaj pa, če je moral to napisati pod prisilo, na ukaz odgovornih za atentat, pod grožnjo, da bi v nasprotnem postal sovražnik ljudske oblasti? Če vemo, kako kruto je partija še nekaj let po vojni, pod parolo diktature proletariata, izvajala svoje zamisli, potem bi bilo mogoče tudi to.
Uradna, do sedaj neovržena razlaga takratnega tragičnega dogodka, razvidna iz dostopne literature, je povsem drugačna od ugibanj. Preizkušani lahki minomet je bil zelo preprosto skonstruiran za britanske desantne enote, ki so bile često z jadralnimi letali ali padali odvržene v sovražnikovo zaledje. Jasno je, da so komandosi morali imeti priročno, lahko in ognjeno učinkovito orožje.
Za lažje razumevanje delovanja minometa je treba navesti, da vsa ognjena strelna orožja delujejo tako, da po eksploziji smodnika v tulcu, z veliko hitrostjo poženejo kroglo ali granato po cevi in nato do cilja. Krogla naboja deluje z učinkom preboja cilja z ošiljeno konico, granata pa ima na prednji konici udarni vžigalnik, ki mora najprej udariti ob cilj in nato deluje rušilno z aktiviranjem razstreliva v njej. Zato je treba doseči premočrtni mirni let izstrelka, brez nekontroliranega preobračanja v zraku, kar dosežemo z zelo hitro rotacijo izstrelka, ki jo omogočijo spiralni žlebovi v cevi.
Pri minometih običajnih velikosti so mine hruškaste oblike, z udarnim vžigalnikom spredaj, za mirni let po zraku z vžigalnikom spredaj pa imajo v zadnjem lažjem delu posebna krilca, zračne stabilizatorje. Brez teh stabilizatorjev bi se mina preobračala v zraku kakor krepelo in zelo malo možnosti bi bilo, da bi v cilj priletela z vžigalnikom spredaj. Pri tako malem minometu, kjer je bila mina velika za otroško pest, z zračnim stabilizatorjem ni bilo mogoče doseči mirnega leta mine brez prekucevanja po zraku, zato tudi udarni vžigalnik na konici ni mogel biti učinkovati. To je konstruktor rešil tako, da je v mino vgradil detonator za aktivizacijo eksplozivnega polnjenja ob močnem tresljaju, ki nastane ob udarcu mine v cilj. Da pa bi preprečil eksplozijo mine že ob udarcu izmetne detonacije, je konstruktor vdelal posebno varovalo, ki je ob prvem udarcu izmetne detonacije šele usposobil pravi vžigalni mehanizem za vžig pri drugem udarcu v cilj. To je dobro delovalo, če mine niso dobile prvega udarca že prej ob transportu iz proizvodnje do bojišča.
Takrat, ko se je zgodila kakšna nesreča med dostavo na bojišče ali pa so bile pri odmetavanju s padali udarjene, so že prejele prvi udarec in pozneje ob drugem eksplodirale že v cevi minometa. Takšno zaporedje dogodkov naj bi botrovalo usodni nesreči pri preizkušanju minometa. To se je dogajalo, saj so bile razmere na bojiščih vselej kaotične in nepredvidljive. Ker so imeli angleški vojaki zaradi te pomanjkljivosti precej nesreč na fronti, so mali jurišni minomet izločili iz oborožitve svojih vojakov in jih pošiljali naši vojski in najbrž še komu, kot zavezniško vojaško pomoč.
Takratna uradna analiza tragičnega dogodka na Lokvah pri Črnomlju, katerega 75. letnico obeležujemo letos, 7. novembra, kjer so bili ubiti ali smrtno ranjeni štirje partizani, med njimi komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman – Stane, je pokazala, da je nesreči ob preizkušanju nevarnega angleškega minometa botroval le splet nesrečnih okoliščin. Nikjer ni razbrati niti tega, najbrž zaradi nekoč pretiranega nekritičnega obravnavanja dogodkov iz NOB, da bi šlo vsaj za neprevidnost. Najmanj lahkomiselno neprevidni, to je očitno, pa so bili takrat pri preizkušanju nevarnega orožja. Izguba je bila res velika, saj se je smrtno ponesrečil največji slovenski vojskovodja, a NOB je bila vseeno uspešno izbojevana, sredi maja naslednjega leta.
Kaj se je resnično zgodilo tistega davnega lepega jesenskega dne, ob smrti komandanta Staneta in soborcev, je bila nesreča ali atentat, ostaja še naprej odprto vprašanje samo za nejeverne Tomaže in propagandiste današnje kolaborantske kantinuitete. Za nevtralne zgodovinarje, ki imajo dostop do dokumentov, zato ostaja še nekaj dela, za neki poznejši, morebiti ustreznejši čas, v še ne dovolj raziskanih skupnih jugoslovanskih pa tudi moskovskih arhivih. Več kot je doslej znanega o tem dogodku in kot govorijo doslej znani dokumenti ter literatura, bodo zelo težko kaj našli.
Viri:
moja mala partizanska knjižnica
pripovedovanja nekdanjih partizanov
Bogdan Škofljanc |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
| Objavljeno: 04 Nov 2019 17:30 Naslov sporočila: Re: KAKO JE UMRL KOMNDANT STANE |
|
|
| bskofljanc je napisal/a: |
Kako je umrl komandant Stane?
Slovenci v svoji zgodovini nismo imeli dosti velikih vojskovodij, ker smo se stoletja, pretežno kot navadni vojaki, vojskovali za interese drugih narodov. Poveljniki tujih narodnosti so poveljevali in gnali naše fante v klavnice na številnih evropskih frontah. Mariborčanu, baronu Wilhelmu von Tegetthoffu, enemu največjih admiralov 19. stoletja in zmagovalcu velike pomorske bitke Avstro-ogrske z Benečani pri Visu, prav gotovo ne moremo reči slovenski vojskovodja, ker je bil po rodu Avstrijec, v 20. stoletju, času največjih svetovnih morij, pa sta to zagotovo bila general Rudolf Maister – Vojanov in partizanski vojskovodja, narodni heroj Franc Rozman – Stane.
O legendarnem Francu Rozmanu, zaradi priljubljenosti in junaštva kratko imenovanemu kar Komandant Stane, je dosti napisanega v literaturi iz NOB. Opisana je njegova pot od pekovskega pomočnika do španskega prostovoljca, stotnika in komandanta bataljona v španski državljanski vojni, ujetnika v francoskih begunskih taboriščih, partizanskega poveljnika in komandanta Glavnega štaba slovenske partizanske vojske med NOB, do njegove smrti. Kako je nesrečno umrl, ta naš največji slovenski vojskovodja, so povedali po svoje njegovi soborci, a morda nekoliko neodgovorjeno še vedno ostaja vprašanje: v kakšnih vojaških in političnih okoliščinah se je to zgodilo in predvsem ali je bila njegova smrt sabotaža, atentat ali nesrečno naključje. To vprašanje je bilo aktualno pred 75. leti in je še danes predmet različnih ugibanj zainteresirane javnost. Za udeležence in pristaše ter zagovornike NOB ni glede tega nikakršnih pomislekov, zagovorniki medvojne kolaboracije in kontinuiteta klerofašističnih idej pa še danes seje dvome med nekritično in nepoučeno laično javnost.
Razmere v Sloveniji proti koncu II. svetovne vojne
Leta 1944, po kapitulaciji fašistične Italije koncem leta 1943, ko se je že dodobra vedelo, da bo v drugi svetovni vojni tudi nacizem poražen, se je na naših tleh bila trda bitka med partizanskimi enotami, nemškimi okupatorji in belo gardo, ki se je po prisegi na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 preimenovala v domobrance. Okupator je že načrtoval, da bo pot vračajočih se sovražnih divizij z Balkana vodila preko Slovenije, zato je skupno z domobranci, da bi obdržal prehode na sever, močno pritiskal na partizansko vojsko.
Razmere v partizanskih brigadah so bile tedaj zelo slabe. Enote so bile v dokaj neenakopravnem položaju v primerjavi s sovražnikom zaradi borcev starejših letnikov in manjšega dotoka mlajših. Bile so dokaj okorne in slabo mobilne zaradi številnih ranjencev, togih zalednih enot, imenovanih komore, zaradi revnega in izčrpanega zaledja slabo prehranjevane. Domobranski kolaboranti, ki
so se takrat šli po zatrdilih današnje desnice državljansko vojno, a samo s prisego in služenjem okupatorju zanjo niso bili izpolnjeni nekateri osnovni pogoji, so imeli veliko materialno prednost, ki se je že odražala tudi na bojišču. Spali so na toplem v utrjenih postojankah, bili oblečeni v okupatorjeve uniforme, oskrbovani z njegovo prehrano, na bojiščih podprti z modernim težkim orožjem in strelivom, pod vrhovnim poveljstvom SS-generala Rösenerja in njegovih elitnih nemških oficirjev, za ranjence je bilo poskrbljeno v urbanih bolnicah. Meščanski politiki in predvsem RKC so jih neusmiljeno potiskali v bratomorno vojno, zavedajoč se dejstva, da se bo vsak čas odločalo, kdo bo zavladal po vojni. Na življenje ali smrt je šlo; bo oblast v imenu večine ljudstva prevzela nova progresivna proletarska revolucionarno komunistična stran v konfliktu ali pa v imenu vere in za koristi kapitala, stara meščanska krščanska klerokonservativana elita.
Ko beremo nekatere zapise v literaturi o NOB iz leta 1944, med vrsticami lahko utemeljeno ugibamo, da sta, kot pri vseh takratnih in poznejših svetovnih gverilah, tudi v našem odporniškem gibanju obstajali dve krili: politično in vojaško, čeravno še niso poznali teh sodobnejših izrazov. Vplivno politično krilo so bili: bolj slovensko naravnan, Boris Kidrič, kot ideolog OF in predani komunist, Edvard Kardelj, povezovalec med slovenskim in jugoslovanskim partizanskim vodstvom, zagovornik trše boljševistične jugoslovanske smeri in podobno usmerjeni, iz delavstva vznikli Luka Leskovšek, Ivan Maček, Miha Marinko. Po podpisu Dolomitske izjave, člani Izvršnega plenuma OF, nekomunisti Edvard Kocbek, Josip Rus, Tone Fajfar, Josip Vidmar so bili sicer visoko spoštovani predstavniki OF, a niso imeli odločilnejšega političnega vpliva. Politično podrejeno vojaško krilo so bili: Franc Rozman, zagovornik slovenske vojske, Jaka Avšič, Dušan Kveder, Peter Stante, Viktor Avbelj, Boris Kraigher, . . . Zaradi zapletenih vojaških in političnih razmer v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu med kriloma, glede pripadnosti eni ali drugi strani ni bilo natančne ločnice. Vojaški komandanti so morali svoje bojne aktivnosti usklajevati z višjimi cilji politikov in bili tudi zaradi tega včasih vojaško manj učinkoviti. Zgovorno potrdilo te domneve: »Vojaške odločitve so bile bolj direktivne, usmerjevalne. Zahtevale so veliko politično razgledanost, zato se je Stane opiral na mnenja članov centralnega komiteja KPS«, je zapisal v reviji Borec Lado Ambrožič - Novljan.
Vse to in stalinistično kominternovski značaj, pod komunisti organiziranega dela svetovnega zavezniškega protifašizma, je botrovalo temu, da so bile slovenske partizanske enote preoblikovane ter vključene v IV. jugoslovansko armado. Vrhovni štab in Tito sta takrat, na poziv Kardelja po nekaterih trditvah, ki ni bil zadovoljen z učinkovitostjo slovenskih partizanskih enot, poslala v Slovenijo Arso Jovanoviča in na desetine srbsko-črnogorskih inštruktorjev, ki so prevzeli nekaj ključnih poveljniških mest v slovenskih brigadah in korpusih. Da so bili takratni časi nevarni za samostojno misleče nam zgovorno opiše Josip Vidmar, ko govori o Borisu Kidriču v knjigi Obrazi: »Tako me je na Doblički gori nekoč obiskal v moji zidanici. Bil je v težkem duševnem stanju in mi je potoglav in mračen izročil brzojav Vrhovnega štaba, češ naj ga preberem. Bil je vojaško lakoničen zapis, da se VII. in XI. partizanski korpus uvrščata v IV. armado… Ker sem ostal miren, me je vprašal, ali se sploh zavedam, kaj to pomeni. Odgovoril sem mu, da smo pred meseci pristali na podreditev naše vojske Vrhovnemu štabu in da zdaj ta izvaja svoje načrte. Da, je odgovoril Kidrič, toda to je slovenska vojska! In zdaj je brez vsakega priznanja kratko malo zbrisana in prečrtana, je še komaj izgovoril; z glavo mi je padel na rame in zaihtel, kakor da se mu trga vsa notranjost. Čez čas pa se je pomiril, resignirano odmahnil z roko in s težkim korakom odšel s svojo bolečino. Pretresen sem ga molče spremljal s pogledom in zavestjo, da se mi je pravkar iskreno odkril mogočen slovenski človek«. In v isti knjigi nakazuje še na njegovo dozdevno premalo odločno revolucionarno zagnanost: »Udeleževal se je zatiranja skritega sodelovanja z okupatorjem na osvobojenem ozemlju, toda o njem je šel glas, da vsak osumljenec odnese zdravo glavo, če ga kot preiskovalni sodnik dobi v roke Kidrič«.
V drugi polovici marca 1945 je bil Kidrič klican v že osvobojeni Beograd. Šel je z letalom preko italijanskega Barija in obiskal Josipa Vidmarja, ki je bil takrat v tem mestu. »Poiskal me je, razložil našo belokranjsko situacijo, zaradi katere nisem smel domov in me obvestil o mnogih važnih stvareh. Zakaj je bil klican v Beograd ni vedel. Ni pa imel dobrega občutka o tem pozivu, ker mu je gotovo tičal v zavesti lanski ukaz vrhovnega štaba z zahtevo, naj mu partijsko vodstvo odvzame vse funkcije in naj ga začasno izolira, ki pa je bil takrat že naslednji dan preklican. Zdaj me je prosil naslednje: če bi se v teku štirinajst dni ne vrnil, naj se odpeljem v Beograd in poizvem, kaj je z njim, in naj energično interveniram zanj, če bi to bilo potrebno«, je še zapisal Vidmar. Ta zapis v Obrazih le rahlo nakaže vrh ledene gore, o nevarnih političnih razmerah in bojazni izhajajoči iz tega, ki so proti koncu vojne za pristaše slovenske vojske vladale v Sloveniji, ko se je agresivno utrjeval stalinistično boljševistični jugoslovanizem.
Tega leta torej, in v začetku 1945, so se odvijala zadnja dejanja titoizacije slovenskih partizanskih enot, ki so se preurejale v Jugoslovansko armado. Kult Tita, že takrat legendarnega voditelja in priznanega tudi od zahodnih zaveznikov, ki so ga pomagali ustvarjati tudi Slovenci s predlogom za naziv maršala, je bil že močno prisoten. Slovenske triglavke so že prej zamenjale titovke, v poveljevanje so se že prikradli srbohrvaški izrazi, OF, od podpisa Dolomitske izjave ne več pluralna, je bila zaradi prisotnosti krščanskih demokratov in sokolov potisnjena na obrobje, varnostno obveščevalno dejavnost je od slovenskega VOS-a prevzela jugoslovanska OZNA in KNOJ. V tem vojaškem in političnem prestrukturiranju je vidno vlogo odigrali Arsa Jovanovič, od Vrhovnega štaba poslan kot inštruktor, ki je bil tako zagrizen stalinist, da je ostal zvest Moskvi tudi po resoluciji Informbiroja. Pod pretvezo, da gre na lov, je hotel pobegniti na vzhod k Stalinu, in bil na begu čez mejo pri Vršcu leta 1948 ubit.
Ta čas je bilo na osvobojenem belokranjskem ozemlju celotno slovensko politično in glavno vojaško vodstvo, počivale so nekatere od borb zdesetkane partizanske enote, se popolnjevale z moštvom in nabirale novih moči za prihajajoče zaključne borbe ob koncu vojne. Glavni štab je bil nastanjen slaba dva kilometra od Črnomlja pri vasi Lokve. V takšnih, nič kaj zavidanja vrednih razmerah je hotel Franc Rozman - Stane izboljšati učinkovito mobilnost in udarnost partizanskih enot. Za uspešnejšo borbo z doslej najbolj močno angažiranim okupatorjem in njegovimi domačimi pomagači je hotel organizirati nekaj gibčnih jurišnih bataljonov. Iz vseh enot so v njih rekrutirali mlajše prekaljene borce, zvečine skojevce in komuniste, jih odrešili komore in skrbi za ranjence, vsaj vsakega petega borca pa hoteli oborožiti z lahkim avtomatskim orožjem, ki ga takrat zaradi že dokaj redne zavezniške oskrbe s padli na zasilnem letališču v Beli krajini ni pretirano primanjkovalo. Njihova naloga je bila v garnizije pregnati dokaj aktivne belogardistične bataljone, rušiti prometno infrastrukturo, napadati sovražne kolone in jih uničevati, zanašajoč se na gibljivost, veliko ognjeno moč in poznavanje terena. Edina večja pomanjkljivost takšni nameri je bila, ker za večjo bojno učinkovitost jurišnih bataljonov ni bilo na voljo primernega lahkega orožja večje rušilne moči, s katerim bi lažje delovali po sovražniku za zgradbe, zidove in v jarke. Italijanski minometi 81 mm in lastni partizanski izdelek partop so bili namreč pretežki in zato neprimerni za intenzivno mobilne enote.
Usodno preizkušanje minometa
V začetku novembra 1944, ko so se v Glavnem štabu začeli pospešeno pripravljati na proslavo obletnice Oktobrske revolucije, so zavezniki kot vojaško pomoč partizanom na zasilnem letališču pri vasi Otok ob Kolpi z letal odmetavali večje količine vojaškega materiala in orožja. Med orožjem so bili tudi lahki, s komaj za dober laket dolgo cevjo, silno preprosti angleški ročni minometi, brez običajnih merilnih naprav, s pripadajočimi minami, kalibra 45 mm; kot nalašč so bili primerni za porajajoče se jurišne bataljone. Navdušenje slovenskega komandnega kadra je bilo nepopisno, samo orožje je bilo treba še preizkusiti, ugotoviti kako najučinkoviteje deluje in ga predati jurišnikom.
7. novembra zjutraj, na lep sončen jesenski dan, ko bo popoldne v osvobojenem Črnomlju veličastna proslava in nato kulturni miting z zabavo za borce in domačine, je komandant Stane določil, da bodo preizkusili novi minomet. Prisotni so bili Franc Rozman - Stane, Lado Ambrožič - Novljan, Franc Tavčar - Rok, Anton Žnidaršič - Štefan, Jože Malnarič - Križevski in še nekaj drugih. Stanetov pribočnik Tonček Dobrilovič je bil merilec, Novljanov Jug pa pomočnik podajalec. Zadnja dva sta bila ob minometu, ostali pa kakšne tri metre na odprtem terenu za njima, brez zaklona, kakor pri preizkušanju partopa, denimo. Prva mina je natančno zadela in raznesla ciljni, sto petdeset metrov oddaljen kup kamenja, druga je bila označevalno dimna, tretja pa je eksplodirala v cevi in v oglušujoči detonaciji raznesla minomet. Tončka in Juga je ubilo pri priči, smrtno je bil ranjen v trebuh Stane v vratno žilo pa Štefan, Novljan in Križevski sta bila huje ranjena in okrevala proti koncu vojne, Rok je bil lažje ranjen.
Kidrič je pri priči organiziral prevoz Komandanta Staneta v partizansko bolnišnico v Kanižarici pri Črnomlju, kjer ga je operiral poznani partizanski zdravnik dr. Bogdan Brecelj z dobro uhojeno ekipo, sovjetska misija je poslala na pomoč kirurga dr. Leonova. Zelo zahtevna operacija, brez možnosti za uspeh, zaradi čez dvajset krat pretrganega črevesja je trajala več kot tri ure v žalostno popoldne in noč. Po operacije se je Stane še zavedel iz narkoze in počasi ugašal do spokojne smrti. Največji slovenski vojskovodja "komandant Stane, ta nepremagani borec je bil svoj poslednji boj - morda prvič brez upa na zmago", je zapisal Bogdan Brecelj v knjigi Komandant Stane. Po veličastnih pogrebnih svečanostih in veliki žalosti na osrednjem trgu v Črnomlju, so ga pokopali na skrivnem mestu pri Planini v Kočevskem Rogu in ga po osvoboditvi prenesli v grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Ali kdo v veliki množici udeležencev morebiti ni žaloval iskreno?
Komandant Stane, izrazito nizke postave, z nekoliko habsburško poudarjeno spodnjo čeljustjo, a prijetnega vojaškega videza, je bil med borci zelo priljubljen. Odlikoval se je preprosto po drugačnosti od večine vodilnega vojaškega in predvsem političnega kadra. Dostopen vsakemu borcu, je bil razumevajoč za njihove težave, hraber in pogosto v prvih bojnih vrstah, kjer je bil tudi ranjen. Prekaljen kot prostovoljec v španski državljanski vojni, kjer je od slovenskega peka povzpel do komandanta bataljona, je v slovenski partizanski vojski napredoval do komandanta Glavnega štaba NOV in POS in čina generalpodpolkovnika. Nekateri nasprotniki NOB in zagovorniki kolaboracije mu danes pripisujejo zločinskost že zato, ker je bil komunist in ker so partizani pod njegovim vodstvom ubijali tudi domače politične nasprotnike, sodelavce okupatorjev. Ampak vojne niso zato, da nasprotujoče si strani igrajo črnega Petra med seboj, do vojn prihaja zato, ker hočeta nasprotnika za dosego svojih ciljev, drug drugega pokoriti in uničiti. Gverilska in partizanska gibanja so se v zgodovini pojavljala zato, da bi svoje politične in ekonomske cilje dosegala predvsem z ubijanjem političnih in vojaških nasprotnikov ter uničevanjem njihove infrastrukture. Ko gre za okupatorja in njegove vojaško ali politično-gospodarske sodelavce, je prvenstvena naloga vsake gverile njihovo eliminiranje na takšen ali drugačen način. V nobeni vojni, ko gre za življenje ali smrt, nobena vojskujoča stran ne upošteva povsem ženevske konvencije; vse strani v vseh dosedanjih vojnah doslej, so izvajale večje ali manjše vojne zločine, še posebej ko maščevalnost in z njo povezano nasilje obojestransko eskalirata v neobvladljivi stampedo.
Tragična smrt priljubljenega komandanta je sprožila številna vprašanja in ugibanja. Kako je do tako usodne nesreče lahko prišlo? Je bila posredi neprevidnost, sabotaža ali zgolj nesrečno naključje? Nekateri, bolj nacionalno naravnani, vidijo v nesreči zaroto KPJ proti težnjam za slovensko vojsko in povojno državnost. Zatrjujejo celo, da je komandanta Staneta osebno ubil Arso Jovanovič, ki ga je nalašč zaradi tega iz Vrhovnega štaba v Slovenijo poslal Tito, ker ga je prekašal v vojaških veščinah. Drugi zopet govorijo, da je bila pri preizkusu podtaknjena defektna mina in da je vse skupaj bil atentat na odločnega zagovornika slovenske partizanske vojske. V tistem času se je najmanj dvakrat pogajal s hrvaškimi partizani o povojni meji v Istri, kar je delno aktualno še danes in odločno nasprotoval njihovim neopravičenim zahtevam po meji na Dragonji. Si je nemara s tem prislužil smrt? S prisotnostjo ruskega zdravnika dr. Leonova v Kanižarici, vidijo zaroto Sovjetske zveze in Stalina proti premalo boljševistični Sloveniji. Ko Novljan leta 1974 v reviji Borec opisuje nesrečo, zatrjuje, da je bila zgolj nesrečno naključje, vse drugo so neosnovana ugibanja. A lahko verjamemo Novljanovemu zapisu? Kaj pa, če je moral to napisati pod prisilo, na ukaz odgovornih za atentat, pod grožnjo, da bi v nasprotnem postal sovražnik ljudske oblasti? Če vemo, kako kruto je partija še nekaj let po vojni, pod parolo diktature proletariata, izvajala svoje zamisli, potem bi bilo mogoče tudi to.
Uradna, do sedaj neovržena razlaga takratnega tragičnega dogodka, razvidna iz dostopne literature, je povsem drugačna od ugibanj. Preizkušani lahki minomet je bil zelo preprosto skonstruiran za britanske desantne enote, ki so bile često z jadralnimi letali ali padali odvržene v sovražnikovo zaledje. Jasno je, da so komandosi morali imeti priročno, lahko in ognjeno učinkovito orožje.
Za lažje razumevanje delovanja minometa je treba navesti, da vsa ognjena strelna orožja delujejo tako, da po eksploziji smodnika v tulcu, z veliko hitrostjo poženejo kroglo ali granato po cevi in nato do cilja. Krogla naboja deluje z učinkom preboja cilja z ošiljeno konico, granata pa ima na prednji konici udarni vžigalnik, ki mora najprej udariti ob cilj in nato deluje rušilno z aktiviranjem razstreliva v njej. Zato je treba doseči premočrtni mirni let izstrelka, brez nekontroliranega preobračanja v zraku, kar dosežemo z zelo hitro rotacijo izstrelka, ki jo omogočijo spiralni žlebovi v cevi.
Pri minometih običajnih velikosti so mine hruškaste oblike, z udarnim vžigalnikom spredaj, za mirni let po zraku z vžigalnikom spredaj pa imajo v zadnjem lažjem delu posebna krilca, zračne stabilizatorje. Brez teh stabilizatorjev bi se mina preobračala v zraku kakor krepelo in zelo malo možnosti bi bilo, da bi v cilj priletela z vžigalnikom spredaj. Pri tako malem minometu, kjer je bila mina velika za otroško pest, z zračnim stabilizatorjem ni bilo mogoče doseči mirnega leta mine brez prekucevanja po zraku, zato tudi udarni vžigalnik na konici ni mogel biti učinkovati. To je konstruktor rešil tako, da je v mino vgradil detonator za aktivizacijo eksplozivnega polnjenja ob močnem tresljaju, ki nastane ob udarcu mine v cilj. Da pa bi preprečil eksplozijo mine že ob udarcu izmetne detonacije, je konstruktor vdelal posebno varovalo, ki je ob prvem udarcu izmetne detonacije šele usposobil pravi vžigalni mehanizem za vžig pri drugem udarcu v cilj. To je dobro delovalo, če mine niso dobile prvega udarca že prej ob transportu iz proizvodnje do bojišča.
Takrat, ko se je zgodila kakšna nesreča med dostavo na bojišče ali pa so bile pri odmetavanju s padali udarjene, so že prejele prvi udarec in pozneje ob drugem eksplodirale že v cevi minometa. Takšno zaporedje dogodkov naj bi botrovalo usodni nesreči pri preizkušanju minometa. To se je dogajalo, saj so bile razmere na bojiščih vselej kaotične in nepredvidljive. Ker so imeli angleški vojaki zaradi te pomanjkljivosti precej nesreč na fronti, so mali jurišni minomet izločili iz oborožitve svojih vojakov in jih pošiljali naši vojski in najbrž še komu, kot zavezniško vojaško pomoč.
Takratna uradna analiza tragičnega dogodka na Lokvah pri Črnomlju, katerega 75. letnico obeležujemo letos, 7. novembra, kjer so bili ubiti ali smrtno ranjeni štirje partizani, med njimi komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman – Stane, je pokazala, da je nesreči ob preizkušanju nevarnega angleškega minometa botroval le splet nesrečnih okoliščin. Nikjer ni razbrati niti tega, najbrž zaradi nekoč pretiranega nekritičnega obravnavanja dogodkov iz NOB, da bi šlo vsaj za neprevidnost. Najmanj lahkomiselno neprevidni, to je očitno, pa so bili takrat pri preizkušanju nevarnega orožja. Izguba je bila res velika, saj se je smrtno ponesrečil največji slovenski vojskovodja, a NOB je bila vseeno uspešno izbojevana, sredi maja naslednjega leta.
Kaj se je resnično zgodilo tistega davnega lepega jesenskega dne, ob smrti komandanta Staneta in soborcev, je bila nesreča ali atentat, ostaja še naprej odprto vprašanje samo za nejeverne Tomaže in propagandiste današnje kolaborantske kantinuitete. Za nevtralne zgodovinarje, ki imajo dostop do dokumentov, zato ostaja še nekaj dela, za neki poznejši, morebiti ustreznejši čas, v še ne dovolj raziskanih skupnih jugoslovanskih pa tudi moskovskih arhivih. Več kot je doslej znanega o tem dogodku in kot govorijo doslej znani dokumenti ter literatura, bodo zelo težko kaj našli.
Viri:
moja mala partizanska knjižnica
pripovedovanja nekdanjih partizanov
Bogdan Škofljanc |
Končno ena podrobna in z dokazi podprta analiza tragičnega dogodka izpod peresa poznavalca! Upam, da bo s tem konec večnim teorijam zarote s strani Angležev ali drugih. Najteže je sprejeti najbolj enostavno in logično razlago.
Glede Teggethoffa se strinjam s tvojo oceno njegove zgodovinske osebnosti. Bil je zoprn germanofil in hud slovanofob. Bolje, da ga ni v našem kolektivnem spominu. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
