 |
FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS)
Objave uporabnikov foruma, komentarji, debate
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 05 Dec 2019 00:00 Naslov sporočila: KDO VLADA SVETU |
 |
|
KDO VLADA SVETU (Noam Chomsky)
Druga izdaja, prevod Maja Novak; Modrijan založba, d. o. o., Ljubljana 2018
Prevod: Maja Novak
Chomsky je ameriški jezikoslovec, filozof, kognitivist, družbeni kritik, politični aktivist in celo zaslužni profesor Tehnološkega inštituta Massachusettsa.
V tem spisu citiram dele besedila iz knjige.
Doktrina Združenih držav Amerike (ZDA) za nadzorovanje delov sveta
Najprej omenim, da je cilj ZDA gospodarsko/političnega obvladovanja Severne, Srednje in Južne Amerike (zahodna polobla) nastal v zgodovini že zgodaj, kmalu po ameriški revoluciji in osamosvojitvi izpod kolonializma Anglije. Na začetku so bile te ambicije še teoretičnega značaja, saj zanje ni bilo še realnih možnosti. Veliko pozneje so vlade ZDA razširile svoje apetite tudi na druge dele sveta.
Ustrezni citati iz knjige:
Str. 47:
*Že na začetku vojne leta 1939 je Washington predvideval, da bo ob njenem koncu moč ZDA prevladovala v svetu. Vsa vojna leta so se visoki funkcionarji ameriškega zunanjega ministrstva in strokovnjaki za zunanjo politiko srečevali, da bi izdelali načrte povojnega sveta. Začrtali so »veliko območje«, kjer naj bi dominirale ZDA in ki je vključevalo zahodno poloblo, Daljni vzhod ter nekdanji Britanski imperij z njegovimi zalogami nafte na Bližnjem vzhodu.*
str. 45:
*Prevladujočo ameriško doktrino včasih imenujejo »doktrina ameriške izjemnosti«. V resnici ne gre za nič takega; ameriško ravnanje je v primerjavi z ravnanjem drugih imperialističnih sil dokaj univerzalno. Tudi Francija je slavila svoje »civilizacijsko poslanstvo« v kolonijah, francoski obrambni minister pa je pozival k »iztrebljenju domorodnega prebivalstva« v Alžiriji. Plemenita Britanija je bila po besedah Johna Stuarta Milla »nekaj novega v svetu« in Mill je to angelsko silo priganjal, naj nič več ne zavlačuje s popolno osvoboditvijo Indije. Millov klasični esej o humanitarni intervenciji je nastal kmalu po javnem razkritju strahotnih britanskih grozodejstev med zatrtjem indijskega upora leta 1857. Osvajanje preostale Indije je bilo večinoma poskus, da bi Britanija pridobila monopol v trgovini z opijem, saj je bilo njeno trgovanje z mamili daleč najobsežnejše na svetu, njegov cilj pa je bil zlasti prisiliti Kitajsko, naj začne kupovati blago, izdelano v Britaniji.
Prav tako nimamo razloga, da bi dvomili o iskrenosti japonskih militaristov, ki so v tridesetih letih na Kitajskem želeli ustvariti »raj na zemlji« pod dobrohotnim pokroviteljstvom Japonske, pri tem pa zagrešili pokol v Nankingu in več bojnih pohodov na podeželje severne Kitajske, ki so potekali pod geslom »vse požgi, vse opleni, vse pobij«. Zgodovina je polna podobnih slavnih epizod.*
Str. 145/146:
*Zgovorna ponazoritev splošnega vzorca ameriškega ravnanja je Kuba po letu 1959, ko je končno pridobila samostojnost. Že čez nekaj mesecev so se začeli vojaški napadi na otok. Kmalu zatem je Eisenhowerjeva administracija sprejela odločitev, da strmoglavi kubansko vlado. Nato je predsednik postal John F. Kennedy. Ta je želel Latinski Ameriki posvetiti več časa, zato je sestavil skupino političnih načrtovalcev, ki jo je vodil zgodovinar Arthur M. Schlesinger ml.; ta je novemu predsedniku predstavil povzetek ugotovitev skupine.
Kot je pojasnil, je bila na neodvisni Kubi nevarna »Castrova ideja, da bo vzel stvari v svoje roke«. Žal je bila ta ideja všeč množicam prebivalcev Latinske Amerike, kjer je bila »razdelitev zemlje in drugih oblik narodnega bogastva v veliki meri v prid razredu lastnikov, revni in zapostavljeni, ki jih je opogumil zgled kubanske revolucije, pa zdaj zahtevajo priložnost za dostojno življenje«. Tako je bil Washington spet soočen s svojo običajno dilemo.*
Odnos vlad ZDA do delavskega razreda, delavskega gibanja in komunizma
Delavsko gibanje je bilo v ZDA še v začetku 20. stol. močno in mnogi so pričakovali, da je poleg Nemčije in drugih najrazvitejših evropskih dežel prav ta država kandidat za socialistično revolucijo. Danes imamo lahko ZDA s svojo politično, gospodarsko in vojaško močjo za glavni branik najbolj brezobzirnega svetovnega kapitalizma.
Ustrezni citati iz knjige:
Str. 136:
*Pomembno se je spomniti, kakšen je bil položaj delovnih ljudi v obdobju nastanka Warove študije. Močno in vplivno ameriško delavsko gibanje, ki se je pojavilo v 19. stol., je bilo žrtev brutalnih napadov; ti so vrhunec dosegli po prvi svetovni vojni, ko je Woodrow Wilson svaril pred »rdečo nevarnostjo«. Do dvajsetih let je bilo gibanje bolj ali manj zdesetkano; klasična študija uglednega zgodovinarja dela Davida Montgomeryja ima naslov Padec delavskega doma. Do padca je prišlo v dvajsetih letih. Konec desetletja, piše Montgomery, se je »oblast korporacij nad ameriškim življenjem zdela zagotovljena. Tako je z nujno vladno podporo lahko prišlo do racionalizacije poslovanja,« pri čemer je bila vlada večinoma v rokah korporacijskega sektorja. Ta proces nikakor ni potekal mirno; zgodovina ameriškega delavstva je nenavadno nasilna. Ena od akademskih študij trdi, da »je nasilje nad delavci v ZDA do konca 19. stol. zahtevalo več življenj, tako v absolutnem obsegu kot glede na število prebivalstva, kot v katerikoli drugi državi z izjemo carske Rusije.*
Str. 145:
*V petdesetih letih sta predsednik Eisenhower in državni sekretar John Foster Dulles nedvoumno pojasnila, s kakšno dilemo se soočajo ZDA. Potožila sta, da imajo komunisti nezasluženo prednost: lahko se »neposredno obračajo na ljudske množice in prevzemajo nadzor nad množičnimi gibanji, česar sami ne zmoremo. Komunisti nagovarjajo revne, revni pa so si od nekdaj želeli ropati bogate.«*
Str. 54/55:
*Ta proces poteka vse od Reaganovega mandata in vsaka kriza je še hujša od prejšnje - za prebivalstvo, seveda. Stopnja brezposelnosti je za večino populacije na ravni gospodarske depresije, medtem ko je korporacija Goldman Sachs, eden od glavnih arhitektov sedanje krize, bogatejša kot kdajkoli prej. Leta 2010 je po tihem napovedala kompenzacije v višini 17,5 milijarde dolarjev, pri čemer je izvršni direktor Lloyd Blankfein prejel 12,6 milijona dolarjev bonusa, njegova plača pa se je več kot trikratno povečala.
Na taka dejstva se pač ne kaže osredinjati. Zato se mora propaganda potruditi, da bi našla druge krivce, na primer delavce v javnem sektorju z njihovimi mastnimi plačami in neznanskimi pokojninami: vendar je to le utvara v slogu Reaganovih podob črnskih mater, ki naj bi se po svoje čeke socialne pomoči vozile v limuzinah s šoferjem, in drugih podob, ki jih ni treba omenjati. Vsi moramo zategniti pas - to se pravi, skoraj vsi.
Posebej primerna tarča so učitelji, saj je napad nanje del namernega truda, da bi s privatizacijo uničili sistem javnega šolstva od vrtca do univerz - in spet je to politika, ki koristi bogatim, za večino prebivalstva in za dolgoročno zdravje gospodarstva pa pomeni katastrofo; a ta je eden od zunanjih učinkov ekonomije, ki jih bomo odrivali, dokler bodo prevladovale tržne zakonitosti.*
Odnos vlad ZDA do okoljevarstva
Str. 57:
*Ne bi rad končal, ne da bi omenil še enega od zunanjih učinkov ekonomije, ki jih tržno gospodarstvo zanemarja: usode živalskih vrst. Posledice sistemskega tveganja finančnega sistema lahko odpravijo davkoplačevalci, nihče pa ne bo mogel pomagati, če bomo uničili okolje. Da je uničenje neogibno, je malone institucionalni imperativ. Vodilni poslovneži, ki želijo s propagandnimi kampanjami prepričati prebivalstvo, da je antropogeno globalno segrevanje samo liberalna potegavščina, se v resnici dobro zavedajo te nevarnosti, vendar morajo maksimirati kratkoročne dobičke in tržne deleže. Če jih ne bodo oni, jih bo kdo drug.
Morda se bo pokazalo, da je ta začarani krog smrtonosen. Da bi uvideli, kako huda nevarnost nam preti, si je treba ogledati le ameriški kongres, katerega člani so se dokopali do moči prek denarne podpore podjetij in propagande. Skoraj vsi republikanci zanikajo, da bi bilo podnebje ogroženo. Zato so že začeli omejevati sredstva za ukrepe, ki bi lahko ublažili okoljsko katastrofo. Še huje, nekateri resnično verjamejo svojim trditvam; za primer vzemimo novega predsednika pododbora za okolje, ki je pojasnil, da globalno segrevanje ni nikakršen problem, saj je bog Noetu obljubil, da novega potopa ne bo.
Ko bi se kaj takega dogajalo v tej ali oni državici, bi se morda smejali, a dogaja se v najbogatejši in najmočnejši državi na svetu. Preden se zasmejemo, bi se za nameček kazalo spomniti, da lahko korenine današnje ekonomske krize v nemajhni meri najdemo prav v fanatični veri v dogme, kakršna je hipoteza o učinkovitem trgu, in na splošno v tem, kar je Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz pred 15 leti poimenoval »religija«, ki jo trg najbolje pozna - in kar je Ameriški centralni banki ter ekonomistom (z redkimi častnimi izjemami) preprečevalo, da bi opazili za 8 bilijonov dolarjev napihnjeni balon domačega gospodarstva, ki ni imel nikakršne podlage v osnovah ekonomije in ki je uničil gospodarstvo, ko je počil.
Vse to in še več se lahko nadaljuje, dokler bo v veljavi Muašerjeva doktrina. Dokler bo večina prebivalstva pasivna in apatična, dokler jo bo mogoče speljati k potrošništvu in sovraštvu do ranljivih skupin, lahko oblast počne, kar jo je volja, preživelim pa bo ostalo, da razmišljajo o posledicah.*
Str. 215/216:
*Voljeni republikanski funkcionarji in tekmeci za uvrstitev na naslednje predsedniške volitve so jasno pokazali prezir do pariških pogovorov, ki se jih niso hoteli udeležiti. Predsedniški kandidati, ki po raziskavah javnega mnenja zasedajo prva tri mesta – Donald Trump, Ted Cruz in Ben Carson, so privzeli stališče večinoma evangelikanske baze: ljudje ne vplivajo na globalno segrevanje, če kajpak to sploh obstaja.*
*Medtem je Lamar Smith, republikanski predsednik Odbora predstavniškega doma za znanost, vesolje in tehnologijo, nadaljeval z novim džihadom proti vladnim znanstvenikom, ki si drznejo poročati o dejstvih.*
*Pet Američanov od osmih hkrati meni, da je podnebje pomembnejše od gospodarstva. Vendar tega nikomur ni mar. Politika se za javno mnenje ne meni. Tudi nauk tega je jasen. Američani si morajo prizadevati, da bi ozdravili disfunkcionalni politični sistem, v katerem je javno mnenje le obrobnega pomena. Razkorak med njim in politiko bo v tem primeru bistveno vplival na usodo sveta.*
Str. 243/244:
*Tradicionalna konservativna kultura z močnimi religioznimi podtoni ima še vedno izrazit vpliv na večino družbe. Spomniti se kaže, da ZDA do druge svetovne vojne, čeprav so bile že dolgo najbogatejša država na svetu, niso bile glavni dejavnik svetovne politike, za nameček pa so veljale za malce kulturno zaostale. Kdor je želel študirati fiziko, se je podal v Nemčijo; nadobudni pisatelj ali slikar jo je mahnil v Pariz. Po izbruhu druge svetovne vojne se je to spremenilo, in sicer iz očitnih razlogov - a le za del ameriške populacije. Večina države je v kulturnem oziru ostala tradicionalna in je taka še danes. Če naj svojo trditev ponazorim le z enim (dokaj žalostnim) primerom: ena od težav pri ozaveščanju Američanov o globalnem segrevanju je ta, da kakih 40 odstotkov prebivalstva verjame, da se bo Jezus Kristus do leta 2050 verjetno ali celo zagotovo vrnil na Zemljo, zato v nadvse resnih grožnjah, s katerimi se bo v naslednjih desetletjih soočalo podnebje, ne vidi posebne težave. Podoben delež ljudi je prepričan, da je bil naš planet ustvarjen šele pred nekaj tisoč leti.
Če je znanost v nasprotju s Svetim pismom, toliko slabše za znanost! Tako je Trump na čelo ministrstva za izobraževanje postavil protestantsko milijarderko Betsy DeVos, ki meni, da »bi morale biti vse znanstvene teorije podrejene Svetemu pismu« in da »je človeštvo ustvarjeno po Božji podobi; vse teorije, ki zanemarjajo pomen tega dejstva, in vse teorije o evoluciji, ki zanikajo ustvarjalno dejavnost Boga, so neustrezne«. V drugih družbah po svetu bi težko našli karkoli primerljivega tem fenomenom. Če smo povsem natančni, Trump v ameriški politiki ne predstavlja kakega povsem novega gibanja.*
Imperializem ZDA
Str. 68:
*Ob neki drugi priložnosti je Kennedy posvaril, da bodo »samovšečne, razvajene, mehkužne družbe kmalu izginile skupaj z naplavinami zgodovine in da morda lahko preživijo le močni«; tako je razmišljal o neuspehu ameriške agresije in terorja, katerih cilj je bilo zatrtje kubanske neodvisnosti.
Ko je pol ducata let pozneje prišlo do prvih protestov, je ugledni strokovnjak za Vietnam in vojaški zgodovinar Bernard Fall, sicer bolj jastreb kot golob, napovedal, da »Vietnamu kot kulturni in zgodovinski celoti grozi izginotje, saj podeželje dobesedno umira pod udarci najmočnejšega vojaškega stroja, kar jih je kdaj delovalo na območju takega obsega«. Pri tem je imel v mislih Južni Vietnam.
Osem grozljivih let zatem, po koncu vojne, se je prevladujoče javno mnenje razdelilo na tiste, ki so jo opisovali kot »žlahten podvig« in menili, da bi v njej z večjo predanostjo lahko zmagali, ter drugo skrajnost, kritike, za katere je bila »napaka«, o kateri se je pokazalo, da je predraga. Leta 1977 se je komaj kdo odzval na izjavo predsednika Carterja, ko je pojasnil, da Vietnamu »ne dolgujemo ničesar«, saj naj bi bilo »uničenje obojestransko«.*
Str. 205 (v zvezi z vprašanjem, katera država najbolj ogroža svetovni mir):
*V ZDA med visokimi funkcionarji in komentatorji velja tako rekoč klišejsko prepričanje, da je kandidat za to temačno nagrado prav Iran. Vendar je svet večji od ZDA, in čeprav ameriški večinski mediji ne poročajo o mnenju preostalega sveta, bi se nam to utegnilo zdeti zanimivo. Po izsledkih vodilnih zahodnih agencij za raziskavo javnega mnenja (WIN/Gallup International) bi nagrado za »največjo grožnjo svetovnemu miru« prejele ZDA, in sicer z velikanskim naskokom. Daleč za njimi na drugem mestu najdemo Pakistan, a tako visoko se kje najbrž povzpel zato, ker so svoje mnenje izrazili tudi Indijci. Šele za tema državama je na vrsti Iran, skupaj s Kitajsko, Izraelom, Severno Korejo in Afganistanom.*
Kot dodatno obrazložitev komentiram še to, da so strokovnjaki iz ZDA pomagale razviti jedrsko orožje Pakistanu in Izraelu.
Poglejmo še, kako je bil predsednik Barack Obama ponosen sam nase in na ZDA, ko je v pogovoru z Raulom Castrom spet začel navezovati diplomatske odnose s Kubo, kot je njegove besede citiral Chomsky:
»ZDA so teh pet desetletij ponosno podpirale demokracijo in človekove pravice na Kubi. V ta namen so se zatekle k politiki, katere cilj je bila osamitev otoka, saj je onemogočala najosnovnejša potovanja in trgovanje, kakršna si Američani lahko privoščijo kjerkoli drugje. Čeprav je bila ta politika zakoreninjena v najboljših primerih, se nam pri uvedbi sankcij ni pridružila nobena druga država, in imele so le malo učinka razen tega, da so kubanski vladi ponujale izgovor za omejevanje pravic lastnega ljudstva.«
Chomsky v knjigi komentira tole predsednikovo izjavo takole:
*Osupljivo predrznost te izjave, ob kateri se spet spomnimo na Tacita, kaže pač občudovati. Obama zagotovo pozna resnični potek zgodovine, katere del niso bili le morilski teroristični napadi in škandalozni gospodarski embargo, temveč tudi vojaška zasedba JV Kube (zaliva Guantanamo) z enim od največjih otoških pristanišč vred, čeprav je kubanska vlada vse od pridobitve neodvisnosti zahtevala, naj ji ZDA vrnejo, kar so ji odvzele z orožjem.*
Str. 185/186:
*V Angoli so ZDA skupaj z Južno Afriko odločilno podprle teroristično vojsko UNITA Jonasa Savimbija. S tem so nadaljevale tudi po tistem, ko je bil Savimbi na budno opazovanih svobodnih volitvah nesporno poražen.* (tudi ko je Južna Affrika odrekla podporo)
*Kubanske dosežke pri osvobajanju Afrike in odpravi apartheida je, potem ko je bil končno izpuščen iz zapora, pozdravil tudi Nelson Mandela. Eno od njegovih prvih dejanj je bila izjava, da sta ga »vsa leta v zaporu navdihovala Kuba in Fidel Castro kot steber moči«.*
*Če se ozremo na Nikaragvo, se nam ni treba dolgo zamujati s teroristično voljno Ronalda Reagana proti tej državi, ki se je nadaljevala še dolgo po tistem, ko je Mednarodno sodišče v Haagu naročilo Washingtonu, naj neha s svojo nezakonito uporabo sile.*
Str. 199/200:
*Branfmanovi pogumni napori so resnično pripeljali do nekoliko večje ozaveščenosti o tem zavržnem grozodejstvu (glede Laosa). Njegove marljive raziskave so razkrile tudi razloge za podivjano uničevanje nemočne ruralne družbe. O njih je ponovno spregovoril v uvodni besedi nove izdaje Glasov s Planjave vrčev:
»Eno od najpretresljivejših spoznanj o bombardiranju je bilo spoznanje, zakaj se je leta 1969 po pričevanju beguncev tako okrepilo. Izvedel sem, da je predsednik Lyndon Johnson novembra 1968 ustavil bombardiranje Severnega Vietnama in letala kratko malo poslal nad severni Laos. Za to ni bilo nobenega vojaškega razloga. Šlo je preprosto za odločitev, o kateri je pred odborom ameriškega senata za zunanje zadeve 1969 pričal namestnik poveljnika misije Monteagle Stearns: 'No ja, tam smo imeli vsa tista letala in nismo jih mogli kar pustiti, ne da bi jih uporabili.'«
Str. 143:
*Takoj po padcu berlinskega zidu, s čimer se je končala hladna vojna, je prišlo še do drugih pomembnih dogodkov. Eden od teh se je zgodil v Salvadorju, največjem prejemniku ameriške vojaške pomoči (če ne štejemo Izraela in Egipta, ki spadata v posebno kategorijo) in eni od držav, kjer prihaja do največjih kršitev človekovih pravic. Povezava med tema dvema dejstvoma je dobro znana in vodotesna.
Salvadorski vojaški vrh je bataljonu Atlacatl ukazal, naj vdre v jezuitsko univerzo in ubije 6 vodilnih latinskoameriških intelektualcev, ki so bili vsi jezuiti, tudi rektorja brata Ignacia Ellacurio in vse priče poboja; to sta bili hišnica in njena hči. Bataljon Atlacatl je med salvadorsko teroristično gonjo, ki so jo kot del širše kampanje terorja in mučenja v Latinski Ameriki vodile ZDA, za sabo že pustil krvavo sled več tisoč običajnejših žrtev.
Vse to je rutina, zanemarjena in v ZDA ter njenih zaveznicah malone pozabljena – prav tako rutinsko. Vendar nam to veliko pove o dejavnikih, ki poganjajo politiko, če smo se le pripravljeni ozreti na resnični svet.*
Str. 194/195:
*Po terorističnem napadu na časnik Charlie Hebdo, v katerem je življenje izgubilo 12 ljudi, vključno z urednikom in 4 karikaturisti, in po umoru 4 Judov v supermarketu s košer hrano, ki je sledil malo zatem, je francoski premier Manuel Valls napovedal »vojno proti terorizmu, džihadizmu, radikalnemu islamu, proti vsemu, kar je naperjeno zoper bratstvo, svobodo in solidarnost«. Strahotna napada so na demonstracijah obsodili milijoni ljudi, pridružila se jim je tudi množica zgroženih glasov pod geslom »Jaz sem Charlie«.*
*Erlanger je drugje navedel tudi besede nekega novinarja, ki je preživel napad in ki je dejal: »Vse se je sesulo. Izhoda ni bilo. Povsod je bil dim. Bilo je strahotno. Ljudje so vreščali. Bilo je kot v mori.«*
*Vendar navedki iz prejšnjega odstavka niso iz januarja 2015, kot nas opominja neodvisni novinar David Peterson. Vzeti so iz reportaže, ki jo je Erlanger napisal 24. 4. 1999 in je bila deležna mnogo manj pozornosti. V njej je Erlanger poročal o Natovem raketnem napadu na sedež srbske državne televizije, ki je pretrgal oddajanje Radiotelevizije Srbije (RTS) in v katerem je umrlo 16 novinarjev.*
*Tokrat ni bilo demonstracij ne krikov ogorčenja ne skandiranja »Mi smo RTS«, nobenih vprašanj o zakoreninjenosti napada v krščanski kulturi in zgodovini. Nasprotno, napad na sedež televizije je bil deležen hvale. Zelo cenjeni diplomat Richard Holbrooke, takratni posebni odposlanec v Jugoslaviji, je uspešni napad na RTS opisal kot »nadvse pomemben in po mojem mnenju pozitiven razvoj dogodkov«.*
Nevarnost jedrskega spopada
Str. 167/168:
*Nekaj misli o temačnih napovedih za prihodnost je pred 20 leti zapisal general Lee Butler, nekdanji poveljnik strateškega poveljstva ZDA (STRATCOM), ki nadzoruje jedrsko orožje in strategijo. Dejal je, da se moramo za dosedanje preživetje v dobi jedrskega orožja zahvaliti »nekakšni kombinaciji spretnosti, sreče in božje pomoči, sumim pa, da je bilo slednje še največ«.*
*Ameriški strateški načrt iz leta 1960, ki je predvideval avtomatičen hkratni napad na ves komunistični svet, je Butler imenoval »najabsurdnejši in najbolj neodgovorni dokument, kar sem jih kdaj prebral«. Sovjetska različica tega načrta je bila najbrž še bolj nora. A zavedati se moramo, da ima vsaka norost tekmice, med katerimi lahkotnost, s katero sprejemamo neverjetne grožnje našemu preživetju, gotovo ni najmanjša.*
Str. 126 (v zvezi s problemom Severne Koreje; na kratko S.K.):
*Morda je S.K. res najbolj nora država na svetu; zagotovo je ena od kandidatk za ta naslov. Vseeno pa se je smiselno vprašati, kaj se dogaja v možganih ljudi, ki se noro obnašajo. Zakaj ravnajo tako, kot ravnajo? Samo predstavljajte si, da ste v njihovi koži. Predstavljajte si, kako je bilo, ko je bila država med korejsko vojno v začetku petdesetih let zravnana s tlemi - ko je vse uničila orjaška supersila, ki se je za nameček nad tem naslajala. Predstavljajte si, kakšne posledice bi vam to pustilo.
Zavedajte se, da je S.K. vodstvo najverjetneje prebiralo javnosti dostopne vojaške revije te supersile, ki so tedaj razlagale, da so ZDA, potem ko so uničile vse, kar je bilo severnokorejskega, v državo napotile vojaška letala, da so porušila njene jezove, ki so uravnavali njeno oskrbo z vodo – mimogrede, to je bil vojni zločin, za kakršne so v Nurnbergu obešali.*
*Vrnimo se v sedanjost. Zanimiv je naslednji podatek iz novejše zgodovine: leta 1993 sta bila Izrael in S.K. pred podpisom sporazuma, po katerem S.K. na Bližnji vzhod ne bi več pošiljala nikakršnih raket ali vojaške tehnologije, Izrael pa bi jo v zameno priznal. Vmešal se je predsednik Clinton in preprečil sklenitev sporazuma. Kmalu zatem je S.K. v povračilo izvedla manjši jedrski poskus. Nato je leta 1994 z ZDA dosegla okviren dogovor, ki je ustavil S.K. razvoj jedrskega orožja in ki sta ga obe strani bolj ali manj spoštovali. Ko je predsedovanje prevzel George W. Bush, je S.K. morda imela en jedrski izstrelek in ni izdelovala novih. Bush je takoj začel izvajati svojo politiko napadalnega militarizma in groziti S.K.*
Tu omenim še, da je S.K. leta 2005 skušala doseči še en sporazum z ZDA, pa ga je Bush spet spodkopal, ker se ni držal dogovorov.
Str. 169:
*Eden od pokazateljev morebitnih priložnosti za omilitev jedrske grožnje je bil osupljivi predlog sovjetskega voditelja Stalina iz leta 1952, da dovoli združitev Nemčije in svobodne volitve v tako nastali državi pod pogojem, da se ta ne bo pridružila sovražni vojaški zvezi. V luči zgodovine prejšnjih 50 let, ko je Nemčija dvakrat tako rekoč sama uničila najprej Rusijo, nato pa Sovjetsko zvezo, ter pobila nepreštevno število ljudi, bi temu res težko rekli skrajen pogoj.*
Dodajam: Kakršenkoli je bil Stalin, dejstva ostajajo. ZDA so seveda zavrnile Stalina, poznejše raziskave sovjetskih arhivov pa so potrdile, da je Berija res to predložil Stalinu. Pozneje je na nekaj podobnega pristal Gorbačov, pa so ga ZDA grdo izigrale, na koncu pa so mu še zabrusili, da je naiven.
Str. 170-172
*Ko je po Stalinovi smrti oblast v SZ prevzel Nikita Hruščov, je priznal, da država na vojaškem področju ne more tekmovati z ZDA, najbogatejšo in najmočnejšo državo v zgodovini z neprimerljivimi prednostmi (jaz dodajam: npr. po državljanski vojni na ozemlji ZDA ni bilo več vojno, medtem ko sta Evropo opustošili svetovni vojni). Če naj bi SZ upala, da se bo nekega dne otresla gospodarske zaostalosti in uničujočih posledic zadnje svetovne vojne, bi morala ustaviti oboroževalno tekmo.
Zato je Hruščov predlagal močno obojestransko zmanjšanje ofenzivne oborožitve. Takrat še sveža Kennedyjeva administracija je pretehtala njegov predlog in ga zavrnila, namesto za razoroževanje pa se je odločila za bliskovito vojaško ekspanzijo, čeprav je že imela ogromno prednost pred SZ.*
*V odgovor na ameriško oboroževanje je SZ oktobra 1962 na Kubi namestila jedrske izstrelke, ki naj vi vsaj nekoliko uravnovesili tehtnico. Za to potezo se je delno odločila tudi zaradi Kennedyjeve teroristične kampanje proti režimu Fidela Castra, ki naj bi ji še isti mesec sledila invazija na otok; SZ in Kuba sta za to morda vedeli. Jedrska kriza, ki bi sledila, bi bila po besedah zgodovinarja Arthurja M. Schlesingerja ml., Kennedyjevega svetovalca in zaupnika, najnevarnejši trenutek v zgodovini človeštva. Nemajhnega pomena je dejstvo, da je bil Kennedy zaradi svojega hladnokrvnega poguma in državniške drže pri sprejemanju odločitev na vrhuncu krize deležen številnih pohval, čeprav je zaradi državnih in osebnih razlogov prebivalstvo po nepotrebnem izpostavil neizmernemu tveganju.
10 let pozneje, v zadnjih dneh izraelsko-arabske vojne leta 1973, je takratni Nixonov svetovalec za državno varnost Henry Kissinger razglasil jedrski alarm. S tem naj bi posvaril Sovjete, naj se ne vmešavajo v njegove občutljive diplomatske manevre, ki naj bi Izraelu zagotovili zmago v vojni (le da zgolj delno, da bi ZDA lahko še dalje enostransko nadzorovale dogajanje v regiji). Ti manevri so bili resnično občutljivi: ZDA in SZ so vojskujočim se stranem s skupnimi močmi vsilile prekinitev ognja, a je Kissinger skrivaj obvestil Izrael, da se mu ni treba meniti zanjo. Zato je bilo treba Sovjete pregnati s prizorišča z jedrskim alarmom. Za varnost Američanov je bilo pri tem poskrbljeno tako kot vedno.
Še 10 let pozneje je Reaganova administracija z več operacijami poskušala preveriti sovjetsko obrambo: simulirala je zračne in pomorske napade ter jedrski alarm visoke stopnje, ki naj bi ga zaznali tudi Sovjeti. Do teh akcij je prišlo v trenutkih velikih napetosti: Washington je v Evropi le deset minut leta do Moskve nameščal strateške izstrelke Pershing II. Predsednik Reagan je hkrati napovedal začetek programa Strateške obrambne pobude (»vojne zvezd«), v katerem so Sovjeti videli orožje, namenjeno prvemu udarcu; tako sta si vsako protiraketno obrambo tudi sicer vedno razlagali obe strani. Med državama je prihajalo tudi do drugih trenj.
Seveda so ameriška dejanja v SZ, ki je bila v nasprotju z ZDA dokaj ranljiva in je bila že večkrat žrtev vdorov in skorajšnjega uničenja, sprožila veliko zaskrbljenost. Leta 1983 je zavladal velik strah pred vojno. Arhivski dokumenti, ki so pred kratkim postali dostopni javnosti, razkrivajo, da je bila nevarnost zanjo še večja, kot so doslej domnevali zgodovinarji. Študija ameriških obveščevalnih služb, ki ima naslov »Pri vojnem preplahu je šlo zares«, ugotavlja, da so obveščevalci morda podcenili sovjetsko zaskrbljenost in nevarnost sovjetskega preventivnega jedrskega napada. Ni veliko manjkalo, pa bi ameriške vaje »postale preludij preventivnega napada z jedrskim orožjem«, je v nekem članku zapisala revija Journal of strategic studies.*
*Zgodovina dogodkov in doktrin po hladni vojni nas komajda bolj pomirja. Vsak predsednik, ki se vsaj malo spoštuje, mora imeti svojo doktrino. Clintonovo povzema slogan »Multilateralni smo takrat, kadar si to lahko privoščimo, kadar pa je treba, smo unilateralni«. Izraz »kadar je treba« je v praksi natančneje pojasnil kongres: ZDA imajo pravico do »enostranske uporabe vojaške sile«, kadarkoli je treba zagotoviti »neoviran dostop do ključnih trgov, energetskih zalog in strateških resursov«.*
_________________
Milan Ambrožič |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
| Objavljeno: 05 Dec 2019 13:16 Naslov sporočila: Re: KDO VLADA SVETU |
|
|
| MilanAmbrozic je napisal/a: |
KDO VLADA SVETU (Noam Chomsky)
Druga izdaja, prevod Maja Novak; Modrijan založba, d. o. o., Ljubljana 2018
Prevod: Maja Novak
Chomsky je ameriški jezikoslovec, filozof, kognitivist, družbeni kritik, politični aktivist in celo zaslužni profesor Tehnološkega inštituta Massachusettsa.
V tem spisu citiram dele besedila iz knjige.
Doktrina Združenih držav Amerike (ZDA) za nadzorovanje delov sveta
Najprej omenim, da je cilj ZDA gospodarsko/političnega obvladovanja Severne, Srednje in Južne Amerike (zahodna polobla) nastal v zgodovini že zgodaj, kmalu po ameriški revoluciji in osamosvojitvi izpod kolonializma Anglije. Na začetku so bile te ambicije še teoretičnega značaja, saj zanje ni bilo še realnih možnosti. Veliko pozneje so vlade ZDA razširile svoje apetite tudi na druge dele sveta.
Ustrezni citati iz knjige:
Str. 47:
*Že na začetku vojne leta 1939 je Washington predvideval, da bo ob njenem koncu moč ZDA prevladovala v svetu. Vsa vojna leta so se visoki funkcionarji ameriškega zunanjega ministrstva in strokovnjaki za zunanjo politiko srečevali, da bi izdelali načrte povojnega sveta. Začrtali so »veliko območje«, kjer naj bi dominirale ZDA in ki je vključevalo zahodno poloblo, Daljni vzhod ter nekdanji Britanski imperij z njegovimi zalogami nafte na Bližnjem vzhodu.*
str. 45:
*Prevladujočo ameriško doktrino včasih imenujejo »doktrina ameriške izjemnosti«. V resnici ne gre za nič takega; ameriško ravnanje je v primerjavi z ravnanjem drugih imperialističnih sil dokaj univerzalno. Tudi Francija je slavila svoje »civilizacijsko poslanstvo« v kolonijah, francoski obrambni minister pa je pozival k »iztrebljenju domorodnega prebivalstva« v Alžiriji. Plemenita Britanija je bila po besedah Johna Stuarta Milla »nekaj novega v svetu« in Mill je to angelsko silo priganjal, naj nič več ne zavlačuje s popolno osvoboditvijo Indije. Millov klasični esej o humanitarni intervenciji je nastal kmalu po javnem razkritju strahotnih britanskih grozodejstev med zatrtjem indijskega upora leta 1857. Osvajanje preostale Indije je bilo večinoma poskus, da bi Britanija pridobila monopol v trgovini z opijem, saj je bilo njeno trgovanje z mamili daleč najobsežnejše na svetu, njegov cilj pa je bil zlasti prisiliti Kitajsko, naj začne kupovati blago, izdelano v Britaniji.
Prav tako nimamo razloga, da bi dvomili o iskrenosti japonskih militaristov, ki so v tridesetih letih na Kitajskem želeli ustvariti »raj na zemlji« pod dobrohotnim pokroviteljstvom Japonske, pri tem pa zagrešili pokol v Nankingu in več bojnih pohodov na podeželje severne Kitajske, ki so potekali pod geslom »vse požgi, vse opleni, vse pobij«. Zgodovina je polna podobnih slavnih epizod.*
Str. 145/146:
*Zgovorna ponazoritev splošnega vzorca ameriškega ravnanja je Kuba po letu 1959, ko je končno pridobila samostojnost. Že čez nekaj mesecev so se začeli vojaški napadi na otok. Kmalu zatem je Eisenhowerjeva administracija sprejela odločitev, da strmoglavi kubansko vlado. Nato je predsednik postal John F. Kennedy. Ta je želel Latinski Ameriki posvetiti več časa, zato je sestavil skupino političnih načrtovalcev, ki jo je vodil zgodovinar Arthur M. Schlesinger ml.; ta je novemu predsedniku predstavil povzetek ugotovitev skupine.
Kot je pojasnil, je bila na neodvisni Kubi nevarna »Castrova ideja, da bo vzel stvari v svoje roke«. Žal je bila ta ideja všeč množicam prebivalcev Latinske Amerike, kjer je bila »razdelitev zemlje in drugih oblik narodnega bogastva v veliki meri v prid razredu lastnikov, revni in zapostavljeni, ki jih je opogumil zgled kubanske revolucije, pa zdaj zahtevajo priložnost za dostojno življenje«. Tako je bil Washington spet soočen s svojo običajno dilemo.*
Odnos vlad ZDA do delavskega razreda, delavskega gibanja in komunizma
Delavsko gibanje je bilo v ZDA še v začetku 20. stol. močno in mnogi so pričakovali, da je poleg Nemčije in drugih najrazvitejših evropskih dežel prav ta država kandidat za socialistično revolucijo. Danes imamo lahko ZDA s svojo politično, gospodarsko in vojaško močjo za glavni branik najbolj brezobzirnega svetovnega kapitalizma.
Ustrezni citati iz knjige:
Str. 136:
*Pomembno se je spomniti, kakšen je bil položaj delovnih ljudi v obdobju nastanka Warove študije. Močno in vplivno ameriško delavsko gibanje, ki se je pojavilo v 19. stol., je bilo žrtev brutalnih napadov; ti so vrhunec dosegli po prvi svetovni vojni, ko je Woodrow Wilson svaril pred »rdečo nevarnostjo«. Do dvajsetih let je bilo gibanje bolj ali manj zdesetkano; klasična študija uglednega zgodovinarja dela Davida Montgomeryja ima naslov Padec delavskega doma. Do padca je prišlo v dvajsetih letih. Konec desetletja, piše Montgomery, se je »oblast korporacij nad ameriškim življenjem zdela zagotovljena. Tako je z nujno vladno podporo lahko prišlo do racionalizacije poslovanja,« pri čemer je bila vlada večinoma v rokah korporacijskega sektorja. Ta proces nikakor ni potekal mirno; zgodovina ameriškega delavstva je nenavadno nasilna. Ena od akademskih študij trdi, da »je nasilje nad delavci v ZDA do konca 19. stol. zahtevalo več življenj, tako v absolutnem obsegu kot glede na število prebivalstva, kot v katerikoli drugi državi z izjemo carske Rusije.*
Str. 145:
*V petdesetih letih sta predsednik Eisenhower in državni sekretar John Foster Dulles nedvoumno pojasnila, s kakšno dilemo se soočajo ZDA. Potožila sta, da imajo komunisti nezasluženo prednost: lahko se »neposredno obračajo na ljudske množice in prevzemajo nadzor nad množičnimi gibanji, česar sami ne zmoremo. Komunisti nagovarjajo revne, revni pa so si od nekdaj želeli ropati bogate.«*
Str. 54/55:
*Ta proces poteka vse od Reaganovega mandata in vsaka kriza je še hujša od prejšnje - za prebivalstvo, seveda. Stopnja brezposelnosti je za večino populacije na ravni gospodarske depresije, medtem ko je korporacija Goldman Sachs, eden od glavnih arhitektov sedanje krize, bogatejša kot kdajkoli prej. Leta 2010 je po tihem napovedala kompenzacije v višini 17,5 milijarde dolarjev, pri čemer je izvršni direktor Lloyd Blankfein prejel 12,6 milijona dolarjev bonusa, njegova plača pa se je več kot trikratno povečala.
Na taka dejstva se pač ne kaže osredinjati. Zato se mora propaganda potruditi, da bi našla druge krivce, na primer delavce v javnem sektorju z njihovimi mastnimi plačami in neznanskimi pokojninami: vendar je to le utvara v slogu Reaganovih podob črnskih mater, ki naj bi se po svoje čeke socialne pomoči vozile v limuzinah s šoferjem, in drugih podob, ki jih ni treba omenjati. Vsi moramo zategniti pas - to se pravi, skoraj vsi.
Posebej primerna tarča so učitelji, saj je napad nanje del namernega truda, da bi s privatizacijo uničili sistem javnega šolstva od vrtca do univerz - in spet je to politika, ki koristi bogatim, za večino prebivalstva in za dolgoročno zdravje gospodarstva pa pomeni katastrofo; a ta je eden od zunanjih učinkov ekonomije, ki jih bomo odrivali, dokler bodo prevladovale tržne zakonitosti.*
Odnos vlad ZDA do okoljevarstva
Str. 57:
*Ne bi rad končal, ne da bi omenil še enega od zunanjih učinkov ekonomije, ki jih tržno gospodarstvo zanemarja: usode živalskih vrst. Posledice sistemskega tveganja finančnega sistema lahko odpravijo davkoplačevalci, nihče pa ne bo mogel pomagati, če bomo uničili okolje. Da je uničenje neogibno, je malone institucionalni imperativ. Vodilni poslovneži, ki želijo s propagandnimi kampanjami prepričati prebivalstvo, da je antropogeno globalno segrevanje samo liberalna potegavščina, se v resnici dobro zavedajo te nevarnosti, vendar morajo maksimirati kratkoročne dobičke in tržne deleže. Če jih ne bodo oni, jih bo kdo drug.
Morda se bo pokazalo, da je ta začarani krog smrtonosen. Da bi uvideli, kako huda nevarnost nam preti, si je treba ogledati le ameriški kongres, katerega člani so se dokopali do moči prek denarne podpore podjetij in propagande. Skoraj vsi republikanci zanikajo, da bi bilo podnebje ogroženo. Zato so že začeli omejevati sredstva za ukrepe, ki bi lahko ublažili okoljsko katastrofo. Še huje, nekateri resnično verjamejo svojim trditvam; za primer vzemimo novega predsednika pododbora za okolje, ki je pojasnil, da globalno segrevanje ni nikakršen problem, saj je bog Noetu obljubil, da novega potopa ne bo.
Ko bi se kaj takega dogajalo v tej ali oni državici, bi se morda smejali, a dogaja se v najbogatejši in najmočnejši državi na svetu. Preden se zasmejemo, bi se za nameček kazalo spomniti, da lahko korenine današnje ekonomske krize v nemajhni meri najdemo prav v fanatični veri v dogme, kakršna je hipoteza o učinkovitem trgu, in na splošno v tem, kar je Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz pred 15 leti poimenoval »religija«, ki jo trg najbolje pozna - in kar je Ameriški centralni banki ter ekonomistom (z redkimi častnimi izjemami) preprečevalo, da bi opazili za 8 bilijonov dolarjev napihnjeni balon domačega gospodarstva, ki ni imel nikakršne podlage v osnovah ekonomije in ki je uničil gospodarstvo, ko je počil.
Vse to in še več se lahko nadaljuje, dokler bo v veljavi Muašerjeva doktrina. Dokler bo večina prebivalstva pasivna in apatična, dokler jo bo mogoče speljati k potrošništvu in sovraštvu do ranljivih skupin, lahko oblast počne, kar jo je volja, preživelim pa bo ostalo, da razmišljajo o posledicah.*
Str. 215/216:
*Voljeni republikanski funkcionarji in tekmeci za uvrstitev na naslednje predsedniške volitve so jasno pokazali prezir do pariških pogovorov, ki se jih niso hoteli udeležiti. Predsedniški kandidati, ki po raziskavah javnega mnenja zasedajo prva tri mesta – Donald Trump, Ted Cruz in Ben Carson, so privzeli stališče večinoma evangelikanske baze: ljudje ne vplivajo na globalno segrevanje, če kajpak to sploh obstaja.*
*Medtem je Lamar Smith, republikanski predsednik Odbora predstavniškega doma za znanost, vesolje in tehnologijo, nadaljeval z novim džihadom proti vladnim znanstvenikom, ki si drznejo poročati o dejstvih.*
*Pet Američanov od osmih hkrati meni, da je podnebje pomembnejše od gospodarstva. Vendar tega nikomur ni mar. Politika se za javno mnenje ne meni. Tudi nauk tega je jasen. Američani si morajo prizadevati, da bi ozdravili disfunkcionalni politični sistem, v katerem je javno mnenje le obrobnega pomena. Razkorak med njim in politiko bo v tem primeru bistveno vplival na usodo sveta.*
Str. 243/244:
*Tradicionalna konservativna kultura z močnimi religioznimi podtoni ima še vedno izrazit vpliv na večino družbe. Spomniti se kaže, da ZDA do druge svetovne vojne, čeprav so bile že dolgo najbogatejša država na svetu, niso bile glavni dejavnik svetovne politike, za nameček pa so veljale za malce kulturno zaostale. Kdor je želel študirati fiziko, se je podal v Nemčijo; nadobudni pisatelj ali slikar jo je mahnil v Pariz. Po izbruhu druge svetovne vojne se je to spremenilo, in sicer iz očitnih razlogov - a le za del ameriške populacije. Večina države je v kulturnem oziru ostala tradicionalna in je taka še danes. Če naj svojo trditev ponazorim le z enim (dokaj žalostnim) primerom: ena od težav pri ozaveščanju Američanov o globalnem segrevanju je ta, da kakih 40 odstotkov prebivalstva verjame, da se bo Jezus Kristus do leta 2050 verjetno ali celo zagotovo vrnil na Zemljo, zato v nadvse resnih grožnjah, s katerimi se bo v naslednjih desetletjih soočalo podnebje, ne vidi posebne težave. Podoben delež ljudi je prepričan, da je bil naš planet ustvarjen šele pred nekaj tisoč leti.
Če je znanost v nasprotju s Svetim pismom, toliko slabše za znanost! Tako je Trump na čelo ministrstva za izobraževanje postavil protestantsko milijarderko Betsy DeVos, ki meni, da »bi morale biti vse znanstvene teorije podrejene Svetemu pismu« in da »je človeštvo ustvarjeno po Božji podobi; vse teorije, ki zanemarjajo pomen tega dejstva, in vse teorije o evoluciji, ki zanikajo ustvarjalno dejavnost Boga, so neustrezne«. V drugih družbah po svetu bi težko našli karkoli primerljivega tem fenomenom. Če smo povsem natančni, Trump v ameriški politiki ne predstavlja kakega povsem novega gibanja.*
Imperializem ZDA
Str. 68:
*Ob neki drugi priložnosti je Kennedy posvaril, da bodo »samovšečne, razvajene, mehkužne družbe kmalu izginile skupaj z naplavinami zgodovine in da morda lahko preživijo le močni«; tako je razmišljal o neuspehu ameriške agresije in terorja, katerih cilj je bilo zatrtje kubanske neodvisnosti.
Ko je pol ducata let pozneje prišlo do prvih protestov, je ugledni strokovnjak za Vietnam in vojaški zgodovinar Bernard Fall, sicer bolj jastreb kot golob, napovedal, da »Vietnamu kot kulturni in zgodovinski celoti grozi izginotje, saj podeželje dobesedno umira pod udarci najmočnejšega vojaškega stroja, kar jih je kdaj delovalo na območju takega obsega«. Pri tem je imel v mislih Južni Vietnam.
Osem grozljivih let zatem, po koncu vojne, se je prevladujoče javno mnenje razdelilo na tiste, ki so jo opisovali kot »žlahten podvig« in menili, da bi v njej z večjo predanostjo lahko zmagali, ter drugo skrajnost, kritike, za katere je bila »napaka«, o kateri se je pokazalo, da je predraga. Leta 1977 se je komaj kdo odzval na izjavo predsednika Carterja, ko je pojasnil, da Vietnamu »ne dolgujemo ničesar«, saj naj bi bilo »uničenje obojestransko«.*
Str. 205 (v zvezi z vprašanjem, katera država najbolj ogroža svetovni mir):
*V ZDA med visokimi funkcionarji in komentatorji velja tako rekoč klišejsko prepričanje, da je kandidat za to temačno nagrado prav Iran. Vendar je svet večji od ZDA, in čeprav ameriški večinski mediji ne poročajo o mnenju preostalega sveta, bi se nam to utegnilo zdeti zanimivo. Po izsledkih vodilnih zahodnih agencij za raziskavo javnega mnenja (WIN/Gallup International) bi nagrado za »največjo grožnjo svetovnemu miru« prejele ZDA, in sicer z velikanskim naskokom. Daleč za njimi na drugem mestu najdemo Pakistan, a tako visoko se kje najbrž povzpel zato, ker so svoje mnenje izrazili tudi Indijci. Šele za tema državama je na vrsti Iran, skupaj s Kitajsko, Izraelom, Severno Korejo in Afganistanom.*
Kot dodatno obrazložitev komentiram še to, da so strokovnjaki iz ZDA pomagale razviti jedrsko orožje Pakistanu in Izraelu.
Poglejmo še, kako je bil predsednik Barack Obama ponosen sam nase in na ZDA, ko je v pogovoru z Raulom Castrom spet začel navezovati diplomatske odnose s Kubo, kot je njegove besede citiral Chomsky:
»ZDA so teh pet desetletij ponosno podpirale demokracijo in človekove pravice na Kubi. V ta namen so se zatekle k politiki, katere cilj je bila osamitev otoka, saj je onemogočala najosnovnejša potovanja in trgovanje, kakršna si Američani lahko privoščijo kjerkoli drugje. Čeprav je bila ta politika zakoreninjena v najboljših primerih, se nam pri uvedbi sankcij ni pridružila nobena druga država, in imele so le malo učinka razen tega, da so kubanski vladi ponujale izgovor za omejevanje pravic lastnega ljudstva.«
Chomsky v knjigi komentira tole predsednikovo izjavo takole:
*Osupljivo predrznost te izjave, ob kateri se spet spomnimo na Tacita, kaže pač občudovati. Obama zagotovo pozna resnični potek zgodovine, katere del niso bili le morilski teroristični napadi in škandalozni gospodarski embargo, temveč tudi vojaška zasedba JV Kube (zaliva Guantanamo) z enim od največjih otoških pristanišč vred, čeprav je kubanska vlada vse od pridobitve neodvisnosti zahtevala, naj ji ZDA vrnejo, kar so ji odvzele z orožjem.*
Str. 185/186:
*V Angoli so ZDA skupaj z Južno Afriko odločilno podprle teroristično vojsko UNITA Jonasa Savimbija. S tem so nadaljevale tudi po tistem, ko je bil Savimbi na budno opazovanih svobodnih volitvah nesporno poražen.* (tudi ko je Južna Affrika odrekla podporo)
*Kubanske dosežke pri osvobajanju Afrike in odpravi apartheida je, potem ko je bil končno izpuščen iz zapora, pozdravil tudi Nelson Mandela. Eno od njegovih prvih dejanj je bila izjava, da sta ga »vsa leta v zaporu navdihovala Kuba in Fidel Castro kot steber moči«.*
*Če se ozremo na Nikaragvo, se nam ni treba dolgo zamujati s teroristično voljno Ronalda Reagana proti tej državi, ki se je nadaljevala še dolgo po tistem, ko je Mednarodno sodišče v Haagu naročilo Washingtonu, naj neha s svojo nezakonito uporabo sile.*
Str. 199/200:
*Branfmanovi pogumni napori so resnično pripeljali do nekoliko večje ozaveščenosti o tem zavržnem grozodejstvu (glede Laosa). Njegove marljive raziskave so razkrile tudi razloge za podivjano uničevanje nemočne ruralne družbe. O njih je ponovno spregovoril v uvodni besedi nove izdaje Glasov s Planjave vrčev:
»Eno od najpretresljivejših spoznanj o bombardiranju je bilo spoznanje, zakaj se je leta 1969 po pričevanju beguncev tako okrepilo. Izvedel sem, da je predsednik Lyndon Johnson novembra 1968 ustavil bombardiranje Severnega Vietnama in letala kratko malo poslal nad severni Laos. Za to ni bilo nobenega vojaškega razloga. Šlo je preprosto za odločitev, o kateri je pred odborom ameriškega senata za zunanje zadeve 1969 pričal namestnik poveljnika misije Monteagle Stearns: 'No ja, tam smo imeli vsa tista letala in nismo jih mogli kar pustiti, ne da bi jih uporabili.'«
Str. 143:
*Takoj po padcu berlinskega zidu, s čimer se je končala hladna vojna, je prišlo še do drugih pomembnih dogodkov. Eden od teh se je zgodil v Salvadorju, največjem prejemniku ameriške vojaške pomoči (če ne štejemo Izraela in Egipta, ki spadata v posebno kategorijo) in eni od držav, kjer prihaja do največjih kršitev človekovih pravic. Povezava med tema dvema dejstvoma je dobro znana in vodotesna.
Salvadorski vojaški vrh je bataljonu Atlacatl ukazal, naj vdre v jezuitsko univerzo in ubije 6 vodilnih latinskoameriških intelektualcev, ki so bili vsi jezuiti, tudi rektorja brata Ignacia Ellacurio in vse priče poboja; to sta bili hišnica in njena hči. Bataljon Atlacatl je med salvadorsko teroristično gonjo, ki so jo kot del širše kampanje terorja in mučenja v Latinski Ameriki vodile ZDA, za sabo že pustil krvavo sled več tisoč običajnejših žrtev.
Vse to je rutina, zanemarjena in v ZDA ter njenih zaveznicah malone pozabljena – prav tako rutinsko. Vendar nam to veliko pove o dejavnikih, ki poganjajo politiko, če smo se le pripravljeni ozreti na resnični svet.*
Str. 194/195:
*Po terorističnem napadu na časnik Charlie Hebdo, v katerem je življenje izgubilo 12 ljudi, vključno z urednikom in 4 karikaturisti, in po umoru 4 Judov v supermarketu s košer hrano, ki je sledil malo zatem, je francoski premier Manuel Valls napovedal »vojno proti terorizmu, džihadizmu, radikalnemu islamu, proti vsemu, kar je naperjeno zoper bratstvo, svobodo in solidarnost«. Strahotna napada so na demonstracijah obsodili milijoni ljudi, pridružila se jim je tudi množica zgroženih glasov pod geslom »Jaz sem Charlie«.*
*Erlanger je drugje navedel tudi besede nekega novinarja, ki je preživel napad in ki je dejal: »Vse se je sesulo. Izhoda ni bilo. Povsod je bil dim. Bilo je strahotno. Ljudje so vreščali. Bilo je kot v mori.«*
*Vendar navedki iz prejšnjega odstavka niso iz januarja 2015, kot nas opominja neodvisni novinar David Peterson. Vzeti so iz reportaže, ki jo je Erlanger napisal 24. 4. 1999 in je bila deležna mnogo manj pozornosti. V njej je Erlanger poročal o Natovem raketnem napadu na sedež srbske državne televizije, ki je pretrgal oddajanje Radiotelevizije Srbije (RTS) in v katerem je umrlo 16 novinarjev.*
*Tokrat ni bilo demonstracij ne krikov ogorčenja ne skandiranja »Mi smo RTS«, nobenih vprašanj o zakoreninjenosti napada v krščanski kulturi in zgodovini. Nasprotno, napad na sedež televizije je bil deležen hvale. Zelo cenjeni diplomat Richard Holbrooke, takratni posebni odposlanec v Jugoslaviji, je uspešni napad na RTS opisal kot »nadvse pomemben in po mojem mnenju pozitiven razvoj dogodkov«.*
Nevarnost jedrskega spopada
Str. 167/168:
*Nekaj misli o temačnih napovedih za prihodnost je pred 20 leti zapisal general Lee Butler, nekdanji poveljnik strateškega poveljstva ZDA (STRATCOM), ki nadzoruje jedrsko orožje in strategijo. Dejal je, da se moramo za dosedanje preživetje v dobi jedrskega orožja zahvaliti »nekakšni kombinaciji spretnosti, sreče in božje pomoči, sumim pa, da je bilo slednje še največ«.*
*Ameriški strateški načrt iz leta 1960, ki je predvideval avtomatičen hkratni napad na ves komunistični svet, je Butler imenoval »najabsurdnejši in najbolj neodgovorni dokument, kar sem jih kdaj prebral«. Sovjetska različica tega načrta je bila najbrž še bolj nora. A zavedati se moramo, da ima vsaka norost tekmice, med katerimi lahkotnost, s katero sprejemamo neverjetne grožnje našemu preživetju, gotovo ni najmanjša.*
Str. 126 (v zvezi s problemom Severne Koreje; na kratko S.K.):
*Morda je S.K. res najbolj nora država na svetu; zagotovo je ena od kandidatk za ta naslov. Vseeno pa se je smiselno vprašati, kaj se dogaja v možganih ljudi, ki se noro obnašajo. Zakaj ravnajo tako, kot ravnajo? Samo predstavljajte si, da ste v njihovi koži. Predstavljajte si, kako je bilo, ko je bila država med korejsko vojno v začetku petdesetih let zravnana s tlemi - ko je vse uničila orjaška supersila, ki se je za nameček nad tem naslajala. Predstavljajte si, kakšne posledice bi vam to pustilo.
Zavedajte se, da je S.K. vodstvo najverjetneje prebiralo javnosti dostopne vojaške revije te supersile, ki so tedaj razlagale, da so ZDA, potem ko so uničile vse, kar je bilo severnokorejskega, v državo napotile vojaška letala, da so porušila njene jezove, ki so uravnavali njeno oskrbo z vodo – mimogrede, to je bil vojni zločin, za kakršne so v Nurnbergu obešali.*
*Vrnimo se v sedanjost. Zanimiv je naslednji podatek iz novejše zgodovine: leta 1993 sta bila Izrael in S.K. pred podpisom sporazuma, po katerem S.K. na Bližnji vzhod ne bi več pošiljala nikakršnih raket ali vojaške tehnologije, Izrael pa bi jo v zameno priznal. Vmešal se je predsednik Clinton in preprečil sklenitev sporazuma. Kmalu zatem je S.K. v povračilo izvedla manjši jedrski poskus. Nato je leta 1994 z ZDA dosegla okviren dogovor, ki je ustavil S.K. razvoj jedrskega orožja in ki sta ga obe strani bolj ali manj spoštovali. Ko je predsedovanje prevzel George W. Bush, je S.K. morda imela en jedrski izstrelek in ni izdelovala novih. Bush je takoj začel izvajati svojo politiko napadalnega militarizma in groziti S.K.*
Tu omenim še, da je S.K. leta 2005 skušala doseči še en sporazum z ZDA, pa ga je Bush spet spodkopal, ker se ni držal dogovorov.
Str. 169:
*Eden od pokazateljev morebitnih priložnosti za omilitev jedrske grožnje je bil osupljivi predlog sovjetskega voditelja Stalina iz leta 1952, da dovoli združitev Nemčije in svobodne volitve v tako nastali državi pod pogojem, da se ta ne bo pridružila sovražni vojaški zvezi. V luči zgodovine prejšnjih 50 let, ko je Nemčija dvakrat tako rekoč sama uničila najprej Rusijo, nato pa Sovjetsko zvezo, ter pobila nepreštevno število ljudi, bi temu res težko rekli skrajen pogoj.*
Dodajam: Kakršenkoli je bil Stalin, dejstva ostajajo. ZDA so seveda zavrnile Stalina, poznejše raziskave sovjetskih arhivov pa so potrdile, da je Berija res to predložil Stalinu. Pozneje je na nekaj podobnega pristal Gorbačov, pa so ga ZDA grdo izigrale, na koncu pa so mu še zabrusili, da je naiven.
Str. 170-172
*Ko je po Stalinovi smrti oblast v SZ prevzel Nikita Hruščov, je priznal, da država na vojaškem področju ne more tekmovati z ZDA, najbogatejšo in najmočnejšo državo v zgodovini z neprimerljivimi prednostmi (jaz dodajam: npr. po državljanski vojni na ozemlji ZDA ni bilo več vojno, medtem ko sta Evropo opustošili svetovni vojni). Če naj bi SZ upala, da se bo nekega dne otresla gospodarske zaostalosti in uničujočih posledic zadnje svetovne vojne, bi morala ustaviti oboroževalno tekmo.
Zato je Hruščov predlagal močno obojestransko zmanjšanje ofenzivne oborožitve. Takrat še sveža Kennedyjeva administracija je pretehtala njegov predlog in ga zavrnila, namesto za razoroževanje pa se je odločila za bliskovito vojaško ekspanzijo, čeprav je že imela ogromno prednost pred SZ.*
*V odgovor na ameriško oboroževanje je SZ oktobra 1962 na Kubi namestila jedrske izstrelke, ki naj vi vsaj nekoliko uravnovesili tehtnico. Za to potezo se je delno odločila tudi zaradi Kennedyjeve teroristične kampanje proti režimu Fidela Castra, ki naj bi ji še isti mesec sledila invazija na otok; SZ in Kuba sta za to morda vedeli. Jedrska kriza, ki bi sledila, bi bila po besedah zgodovinarja Arthurja M. Schlesingerja ml., Kennedyjevega svetovalca in zaupnika, najnevarnejši trenutek v zgodovini človeštva. Nemajhnega pomena je dejstvo, da je bil Kennedy zaradi svojega hladnokrvnega poguma in državniške drže pri sprejemanju odločitev na vrhuncu krize deležen številnih pohval, čeprav je zaradi državnih in osebnih razlogov prebivalstvo po nepotrebnem izpostavil neizmernemu tveganju.
10 let pozneje, v zadnjih dneh izraelsko-arabske vojne leta 1973, je takratni Nixonov svetovalec za državno varnost Henry Kissinger razglasil jedrski alarm. S tem naj bi posvaril Sovjete, naj se ne vmešavajo v njegove občutljive diplomatske manevre, ki naj bi Izraelu zagotovili zmago v vojni (le da zgolj delno, da bi ZDA lahko še dalje enostransko nadzorovale dogajanje v regiji). Ti manevri so bili resnično občutljivi: ZDA in SZ so vojskujočim se stranem s skupnimi močmi vsilile prekinitev ognja, a je Kissinger skrivaj obvestil Izrael, da se mu ni treba meniti zanjo. Zato je bilo treba Sovjete pregnati s prizorišča z jedrskim alarmom. Za varnost Američanov je bilo pri tem poskrbljeno tako kot vedno.
Še 10 let pozneje je Reaganova administracija z več operacijami poskušala preveriti sovjetsko obrambo: simulirala je zračne in pomorske napade ter jedrski alarm visoke stopnje, ki naj bi ga zaznali tudi Sovjeti. Do teh akcij je prišlo v trenutkih velikih napetosti: Washington je v Evropi le deset minut leta do Moskve nameščal strateške izstrelke Pershing II. Predsednik Reagan je hkrati napovedal začetek programa Strateške obrambne pobude (»vojne zvezd«), v katerem so Sovjeti videli orožje, namenjeno prvemu udarcu; tako sta si vsako protiraketno obrambo tudi sicer vedno razlagali obe strani. Med državama je prihajalo tudi do drugih trenj.
Seveda so ameriška dejanja v SZ, ki je bila v nasprotju z ZDA dokaj ranljiva in je bila že večkrat žrtev vdorov in skorajšnjega uničenja, sprožila veliko zaskrbljenost. Leta 1983 je zavladal velik strah pred vojno. Arhivski dokumenti, ki so pred kratkim postali dostopni javnosti, razkrivajo, da je bila nevarnost zanjo še večja, kot so doslej domnevali zgodovinarji. Študija ameriških obveščevalnih služb, ki ima naslov »Pri vojnem preplahu je šlo zares«, ugotavlja, da so obveščevalci morda podcenili sovjetsko zaskrbljenost in nevarnost sovjetskega preventivnega jedrskega napada. Ni veliko manjkalo, pa bi ameriške vaje »postale preludij preventivnega napada z jedrskim orožjem«, je v nekem članku zapisala revija Journal of strategic studies.*
*Zgodovina dogodkov in doktrin po hladni vojni nas komajda bolj pomirja. Vsak predsednik, ki se vsaj malo spoštuje, mora imeti svojo doktrino. Clintonovo povzema slogan »Multilateralni smo takrat, kadar si to lahko privoščimo, kadar pa je treba, smo unilateralni«. Izraz »kadar je treba« je v praksi natančneje pojasnil kongres: ZDA imajo pravico do »enostranske uporabe vojaške sile«, kadarkoli je treba zagotoviti »neoviran dostop do ključnih trgov, energetskih zalog in strateških resursov«.* |
Pravi izbor citatov za tiste, ki hočejo spoznati srčiko Chomskyjevega Weltanschauung. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
