 |
FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS)
Objave uporabnikov foruma, komentarji, debate
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 04 Dec 2019 23:51 Naslov sporočila: ODNOS DO SOCIALIZMA (Spopad s slovensko politično paranojo) |
 |
|
Podajam temo, zaradi katere se kar naprej prepiramo. Jasno, vsi smo prisiljeni živeti v isti družbi in za sedaj družbeni humanizem še ni toliko napredoval, da bi si vsak človek lahko izbral svoj družbeni sistem.
Uvod: Lov na čarovnice
Slavoj Žižek in drugi filozofi so podali dober predlog: Namesto da gledamo na zgodovino, sedanjost in prihodnost samo s svoje današnje perspektive, bi si morali predstavljati tudi, kako bodo v prihodnosti gledali na nas. Kako torej jaz gledam na to, kako bodo prihodnji rodovi gledali na nas? Če bo družbi uspelo po naravnih zakonih, sicer pa v nepredvidljivih okoliščinah (kar mnogi imenujejo »naključje«), doseči pravi humanistični razvoj in nazadnje komunizem, bodo ljudje gledali na današnji protikomunistični (in protisocialistični) fanatizem in paranojo podobno, kot mi gledamo danes na nekdanji fanatizem in paranojo pri lovu na čarovnice. Samo sredstva so danes drugačna, na srečo vsaj v tem trenutku bolj civilizirana.
Sem optimist in se mi teoretično zdi mogoče, da bo človeštvo kdaj prešlo v komunizem, pa čeprav se mi zdi verjetnost, da bo prej propadlo, precej večja. Jasno mi je, da je komunizem mogoč samo pri veliko večjem povprečnem altruizmu človeka. Samo od sebe se to ne bo zgodilo. Že sam kapitalizem kot sistem sistematično zavira morebitni razvoj altruizma in je dodaten faktor pri biološko podedovanem egoizmu človeške živali. Treba je spreminjati družbo in posameznika hkrati in skladno; drugače ne gre.
Izsledki iz znanosti lahko pomagajo, čeprav je po drugi strani vedno tudi možnost zlorabe. To so npr. nevrolingvistično programiranje in drugi vzgojni dosežki pri razvoju psihologije, ki postaja vse pomembnejša veda. Preboj lahko pomaga narediti tudi porast resnosti in zavzetosti pri kakovostnem izobraževanju vsakega posameznika, vse življenje. Mnogi danes mislijo, da je višek modrosti v izobraževanju v tem, da tri elite (kapitalistična, politična in intelektualna elita) pridigajo, kaj vse so slabega naredili komunisti.
Analiziram tri vrste paranoje: (I) splošno označevanje komunistov za slabe ljudi, (II) označevanje socializma za sistem, ki povzroča nerazvitost, (III) odnos do današnjih levičarjev. Seveda so še druge stvari, npr. splošno obtoževanje socializma, da podpira lenobo pri delavcih, vendar tu ni prostora za vsa vprašanja.
Paranoja (I)
Za začetek si oglejmo tri trditve o Titu in drugih komunistih. Nekdo mi je rekel, da sta bila Tito in Kardelj povezana s hudičem. Drugi imajo komuniste kar pavšalno za zločince. Videl pa sem tudi izjavo politika, da so komunisti, kot so Tito, Kardelj in še kak slovenski komunist delovali samo iz golih sebičnih nagibov. Mogoče pa je najverjetneje egoist prav tisti človek, ki pri delovanju drugih ljudi ne more videti nič drugega kot egoizem; značilni psihološki obrambni mehanizem, ki ga imenujemo projekcija.
Fanatični nasprotniki socializma/komunizma si kar naprej izmišljajo razne teorije zarote in bi komunistom pripisali odgovornost za vse, kar se je dogajalo slabega v bližnji preteklosti. To ne preseneča: trenutni zmagovalci vedno blatijo poražence. Titovo pot v socializem že v času NOB imajo mnogi za zaroto, jaz pa za dobro politično strategijo. Vem, da so se tudi nekateri partizani vedli nasilno, saj človek je človek. Posploševanje pa je laganje.
Poglejmo si samo odnos mnogih do nekdanjega jugoslovanskega predsednika in komunista Tita. Na več hribih na Primorskem so še vedno napisi Tito (na Sabotinu Naš Tito), narejeni iz pobeljenega kamenja. Na Sabotinu sem se udeležil urejevanja prostora za napis še kot gimnazijec v prostovoljni enodnevni delovni akciji. Ljudje, ki hočejo vzdrževati tradicijo in se spominjajo nekdanjih časov, vzdržujejo te napise. Danes se najdejo fanatiki, ki hodijo na te hribe podirat te napise, npr. z odmetavanjem kamenja. Domačini pravijo, da so se štirje mladi zaslepljenci, nahujskani od ne vem koga, pripeljali celo iz Ljubljane na Primorsko, da bi pokazali svoj vandalizem. Pravijo tudi, da je na enem od hribov hodil razdirat napis Tito nek duhovnik. Vsem tem paranoikom navkljub sem letos šel pomagat na enega od teh hribov prižgat bakle, ki so nekega pomladnega večera razsvetlile napis na hribu; to je vsakoletna tradicija domačinov, ob prijetnem druženju, klepetu, pijači in jedači.
Dalje, slovenska mesta kazijo številni ogabni grafiti, ki označujejo Tita in druge komuniste za zločince, socializem za bolezen, želijo smrt komunizmu in komunistom, žalijo pa tudi današnje levičarje. Namesto da bi politiki reševali vsakdanje probleme, se nekateri med njimi raje ukvarjajo z brskanjem po zgodovini in s tem, kaj vse so komunisti naredili slabega.
Večkrat slišim nekega človeka v Kanalu, kako v slaščičarni teži prodajalkam o »komunajzarjih«, kako bo popil eno komunajzarsko kavo itd. Ne glede na to, da sem svoj čas odklonil povabilo za včlanitev v Zvezo komunistov Jugoslavije, s komunisti v splošnem simpatiziram, braniti pa bi hotel vsakega človeka, ki mu delajo krivico. Nekoč sem že pisal, pa še marsikdo drug, da pomeni zmerjanje komunistov s komunajzarji ali z drugimi žaljivkami primitivizem.
Levica je že protestirala, kako vandali skrunijo spomenike NOB. Kaj so jim naredili padli borci?
Zato bi rad tukaj najprej razčistil pojme v zvezi z zločini. Kot sem že poudaril, sem proti medsebojnemu pobijanju ljudi, ne glede na razloge, še bolj pa sem proti osvajalnim vojnam. Vseeno pa pravične revolucije zagovarjam, ker so večinoma edini način, kako izvleči ljudi iz suženjskih odnosov.
Paranoja je tudi to, da ljudje niso zmožni v Titu videti kaj drugega kot zločinca. Če pa hoče kdo po vsej sili imeti Tita in druge komuniste za zločince, bi moral iti sistematično lepo po vrsti in za zločince še prej označiti marsikoga drugega. O Hitlerju ne bomo niti debatirali. Zločinec je bil, vsaj za moje pojme, tudi vsak agresorski vojak, ki je leta 1941 stopil na jugoslovansko ozemlje. Zločinci so bili člani posadk, ki so ob napadu na Jugoslavijo, in to brez opozorila in vojne napovedi, bombardirali Beograd, v katerem je po ocenah umrlo 17.000 prebivalcev. Še bolj so bili zločinci tisti vojaki, ki so ubijali talce, ustaši, ki so poleg pravoslavnih srbskih moških ubijali tudi ženske in otroke.
Zlo vedno rodi zlo, okupacija Jugoslavije in nadaljnji dogodki v vojni pa so bili najobjektivnejši vzrok tudi za povojne poboje, tudi če jih nihče ne odobrava. O tem pišejo številni viri nepristranskih zgodovinarjev, ne samo tistih, ki hočejo vso odgovornost naprtiti komunistom. Za primer naj navedem knjigo Hoja s hudičem slovenskega zgodovinarja Gregorja Kranjca, ki celo predava na univerzi v Kanadi. Analiziral je dogodke, tudi poboje 1945, pa mu še na misel ni prišlo, da bi Tita označil za zločinca, kaj šele največjega zločinca 20. stol. Pa se Gregor Kranjc ne smatra za komunista. Pa poglejmo še komunista Slavoja Žižka, v svetu najuglednejšega slovenskega intelektualca. Prebral sem že devet njegovih knjig, pa tudi on nikjer ne razglaša Tita za zločinca, kaj šele največjega zločinca 20. stol.
Paranoja (II)
Podajam značilen slovenski razgovor. Pogovarjali smo se, kako Kitajska zdaj prehiteva v razvoju tudi najmočnejše tekmice. Nekdo s tehničnim doktoratom pa je komentiral, da naj Kitajska spet uvede socializem, pa bo spet bolj nerazvita.
Enkrat sem že pisal o teh stvareh, ko sem izpodbijal razne protisocialistične dogme. Takrat sem omenjal tudi Sovjetsko zvezo, ki se je uspešno kosala z ZDA v razvoju vesoljske tehnologije, čeprav je imela iz razumljivih zgodovinskih razlogov tudi gospodarske težave, npr. v kmetijstvu. Da, mnogo socialističnih držav je imelo težave z razvojem, ali pa ni bil tako hiter kot v nekaterih kapitalističnih državah. Vendar se moramo še vedno vprašati, zakaj: zaradi socializma ali zaradi česa drugega? Sovjetska zveza in Kitajska sta v tehnologiji res v marsičem zaostajali za ZDA, vendar je to morda največ posledica tehnološke prednosti, ki so jih imele ZDA ali druge države še pred razvojem socializma. SZ, Kitajska, Kuba in druge države so bile prej izrazite kmetijske, poleg tega pa deležne izrazitega notranjega ali zunanjega izkoriščanja, ki je onemogočalo učinkoviti razvoj. Podobno je bilo z Jugoslavijo in s Slovenijo v njej.
Kako ljudje pozabljajo ali pa namerno lažejo, pove še primer, ko mi je prijatelj Jože omenil, da je njegova nekdanja sošolka pri študiju sociologije izjavila, da so bile v socializmu police v trgovinah prazne. Pa je živela v socializmu in to, kar trdi, ni res. Res je, da so bile večkrat tudi težave z zalogami posameznih izdelkov, vendar je bilo to daleč od praznih polic! Bilo je tudi manj vrst artiklov, vendar je bilo povsem dovolj za normalno in zmerno življenje. Nekdo, ki je imel težave sam s sabo, nam je na izletu v hribe rekel, da je bilo v Jugoslaviji 90 % ljudi proti socializmu. To je bila samo njegova lastna pravljica, s katero si je zdravil komplekse še iz časov socializma. Neki slovenski pisatelj pa je v neki svoji knjigi zapisal, da so bili v času socializma ljudje neumni, ker so verjeli vanj, in da je socializem sprevržen sistem. Jaz bi neumnost raje pripisal njemu samemu. Tudi mnogi kulturni delavci so v humanističnem smislu zatajili, ker so z javnim omalovaževanjem socialističnih vrednot pomagali pripeljati družbo do tega, kjer smo zdaj. Niso pa vsi kulturniki takšni in mnogi, tudi zelo znani, se pogumno upirajo temu konformizmu. Med drugim je manj znani primorski kulturnik v časopisu izjavil povsem odkrite in očitne stvari: da smo Slovenci v političnem razvoju s ponovnim prehodom v kapitalizem politično nazadovali, da pa jih večina tega ne bo hotela priznati, da je zmagal egoizem, ki se kaže v pohlepu, in podobno.
Prvi argument proti poenostavljanju je zelo preprost. Vsi imamo možnost pogledati v zgodovinske statistične rezultate in se prepričati, kako hitro se je v socialistični Jugoslaviji razvijalo gospodarstvo, posebno takoj po drugi svetovni vojni. Industrializacija agrarne in gospodarsko precej nerazvite države je bila izjemna, gospodarska rast pa se je kosala z rastjo najrazvitejših kapitalističnih držav, vsaj v določenem obdobju. Samoupravljanje JE delovalo, bilo pa se je treba tudi učiti in pridobivati izkušnje. Bile so tudi strateške napake, ampak kritični in nepristranski ekonomisti, ki ne sovražijo socializma, pravijo tudi, da je bila morda ključna napaka prav to, da se je pozneje dalo preveč moči menedžerjem in tehnični eliti. To je dolgoročno uničilo socializem, povzročilo napetosti, slabšanje gospodarstva in nazadnje sovraštva in nacionalizmov.
Drugi argument. Ko sem šel študirat fiziko, se je vedelo, da je naravoslovje zelo pomembno za razvoj dežele. V času socializma niso bile zgrajene samo zelo dobre tovarne, kot je bila Iskra, temveč so bile postavljeni tudi kakovostni fakultetni programi, zgrajeni pa so bili tudi IJS in drugi inštituti. Kar nekaj matematikov in fizikov je bilo izjemno dobrih, tudi v svetovnem merilu. Danes študenti delajo naval na družboslovje in še vedno na medicino, ker se jim zdi fizika pretežka ali pa premalo obetavna. Razvoj je v znanju, tudi fizike, elektronike in drugega naravoslovja, ne samo v gradnji veletrgovin in porabništvu, pa seveda goli uporabi tehnologije, brez kakršnega koli globljega poznavanja.
Tretji argument in retorično vprašanje. Ali zdaj zaostajamo zato, ker smo imeli prej socializem, ali pa zato, ker imamo že 30 let po osamosvojitvi Slovenije same nesposobne vlade? V 30 letih kljub govorjenju o napredku nobena vlada ni pokazala niti volje niti sposobnosti, da bi uredila najosnovnejše stvari, kot je železniški potni promet. Glavna naloga mnogih politikov je bila in je še zdaj legalizacija ropanja družbenega premoženja, razprodaja Slovenije ter seveda spodbujanje nestrpnosti in iskanje primernih žrtvenih kozlov. Tako je povezava med Primorsko in Ljubljano še vedno katastrofalna. Kot okoljevarstvenik bi se rad vozil z vlakom, pa sem prisiljen v vožnjo z avtomobilom, in to po s prometom prenatrpanih cestah, ko nikoli ne vem, kdaj in kje bo kak zastoj. Zdaj na bencinskih črpalkah ob avtocestah skoraj ne dobiš več prostora za parkiranje in počitek, ven na izvoz nazaj na AC pa vijugaš že po labirintih, toliko so zabasane s kamioni. Napovedujejo, da se bo v kratkem tovorni promet skozi Slovenijo še povečal za 60 %. Že zdaj se dušimo v prometu.
Četrti argument: sprtost mnogih z osnovno logiko v statistiki. Komunisti, vsaj tisti iz prvih generacij, so bili po mojem mnenju izjemno sposobni. V Jugoslaviji so postavili po vojni na noge celotno gospodarstvo in druge panoge. Resda so bili med komunisti tudi neumni ljudje, tako kot povsod drugod, pa so delali napake in povzročali jezo. Toda ljudje iz redkih primerov, ki jih sami poznajo, sklepajo kar na splošnost. Tako vam nekdo ponavlja vedno en in isti primer in zaključi, da je socializem slab.
Peti argument. Morda marsikdo ne dojema niti časovnih intervalov. Če pred več kot 30 leti nismo imeli pametnih telefonov, je to zato, ker je bil to čas pred 30 leti, ne zato, ker je bil takrat še socializem. Takrat še ni bilo pametnih telefonov nikjer. Pametnih telefonov ni naredil kapitalizem, ampak znanstveniki in razvojni inženirji. Med njimi tudi fiziki. Mogoče je bolj težava v tem, da mnogi menijo, da so tuji jeziki in družboslovje pomembnejši od naravoslovja. Še največkrat gre za golo lobiranje.
Šesti argument. Tudi če bi kapitalizem res bolj spodbujal razvoj kot socializem, pa kaj zato? Meni se zdi občutje sreče in zadovoljstva veliko pomembnejše kot tehnologija sama na sebi. Prvič, razvoj ni isto kot gola kvantiteta. Drugič, ni nujno, da je zelo hiter razvoj ugodnejši kot nek zmerno hiter razvoj. Nenehne, prevelike in prehitre spremembe v človekovem življenju lahko vplivajo na njega zelo frustrirajoče, ker mu zmanjkuje časa in energije za nenehno prilagajanje. Postaviti si moramo vprašanje, kaj je najpomembnejše. Cilj socializma/komunizma ni, da bi tekmoval s kapitalizmom v čim večji proizvodnji, avtomatizaciji, tehnologiji, založenih veleblagovnicah itd. Mene ne briga, kaj vse in koliko praškov, krem, vrst piškotov in drugega imajo v veleblagovnicah. Pomembnejše se mi zdi, ali imajo dovolj zdrave hrane vsi ljudje.
Paranoja (III) in sklep
Za moje pojme je (?) tako tisti, ki zlorablja politiko za svoje sebične cilje, kot tudi tisti, za katerega so vsi politiki enaki, se pravi: slabi. Vendar takšni politiki, ki imajo sami sebe za rešitelje, svoje politične nasprotnike pa za črne ovce, nikoli ne bodo rešili države, naroda ali človeštva. Kaj je tukaj bolj simptomatično: neumnost (domišljavost, samo-poveličevanje in celo fanatizem) ali egoizem (želja po obvladovanju množic in biti občudovan), tega niti ne vem, niti se mi ne zdi pomembno. Tudi ne vem, kdo ima bolj prav: jaz, ki pravim, da je največja težava človeštva egoizem, ali pa kar nekaj mojih prijateljev, ki na to častno mesto postavljajo neumnost. Ni treba omenjati politikov, ki stranke imenujejo po samem sebi.
Kot sem že pisal, ni nujno treba, da je človek fanatik, da začuti potrebo (pravico in dolžnost), pomagati nekaj spremeniti v družbenem sistemu. Če človek zagovarja socializem in njegov nadaljnji razvoj v komunizem, še ni fanatik. Verjetno je fanatik prav človek, ki ima za fanatika (ali celo za družbeno nevarnost) vsakega socialista ali komunista. Socializem pomeni premik odgovornosti od elit in alfa samcev celotne družbe (rešiteljev) na vse ljudi (da ne bodo več ovce). Vse to se dogaja v NARAVI. Da se številne politične sile borijo za čim večjo enakost in porazdeljeno moč odločanja, se mi zdi prav tako naravno kot to, da hočejo egoisti prav nasprotno.
Absolutno težišče družbene moči in odgovornosti je na množicah, ne pri politikih, pa naj bodo nekateri politiki še tako domišljavi. Dokler bodo ljudje v večini kot ovce vedno znova trzali na oglase, navalili na nove trgovine, razprodaje in nove modele izdelkov, podaljševali praznike na cel december in podobno, se smilili sami sebi, če se bodo morali v splošno dobro odreči kaki malenkosti, do takrat se v družbeni zavesti, v odnosu do tistih na slabšem, v trajnostnem razvoju, v povečanju svetovnega miru in v splošnem čutu za pravičnost stvari ne bodo bistveno premaknile v pozitivno smer. Kakšne drobtine da, pa nič več. Reševanje resničnih težav človeštva pa se bo samo odlagalo ali pa prestavljalo v druge sfere.
Pred kratkim je imel rektor Univerze v Mariboru na neki slovesnosti zelo dober govor. Pokazal je, kako se znanstveniki zavedamo dveh največjih nevarnosti: okoljske in jedrske katastrofe. Na tej prireditvi je bilo izraženo veliko lepih želj: da neznanje ne sme postati bolj spoštovano kot znanje (zdi se mi, da je bil s tem dan namig tudi na kvazi-znanost, vraževerja in šarlatanstvo, morda pa tudi poskusi nižanja kakovosti šolstva in torej namerno poneumljanje generacij), da družboslovci ne smejo misliti, da naravoslovje in tehnika nista pomembna za družbeni razvoj, da bi imeli poleg družbe znanja tudi pravično družbo, ki bi vsakemu človeku omogočala spodobno življenje itd. Ampak eno so želje, drugo pa dejanja.
_________________
Milan Ambrožič |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
| Objavljeno: 05 Dec 2019 17:34 Naslov sporočila: |
|
|
| Citiram: |
| Enkrat sem že pisal o teh stvareh, ko sem izpodbijal razne protisocialistične dogme. Takrat sem omenjal tudi Sovjetsko zvezo, ki se je uspešno kosala z ZDA v razvoju vesoljske tehnologije, čeprav je imela iz razumljivih zgodovinskih razlogov tudi gospodarske težave, npr. v kmetijstvu. Da, mnogo socialističnih držav je imelo težave z razvojem, ali pa ni bil tako hiter kot v nekaterih kapitalističnih državah. Vendar se moramo še vedno vprašati, zakaj: zaradi socializma ali zaradi česa drugega? Sovjetska zveza in Kitajska sta v tehnologiji res v marsičem zaostajali za ZDA, vendar je to morda največ posledica tehnološke prednosti, ki so jih imele ZDA ali druge države še pred razvojem socializma. SZ, Kitajska, Kuba in druge države so bile prej izrazite kmetijske, poleg tega pa deležne izrazitega notranjega ali zunanjega izkoriščanja, ki je onemogočalo učinkoviti razvoj. Podobno je bilo z Jugoslavijo in s Slovenijo v njej. |
Socializem (in kasnejša faza – komunizem) morata biti družbeno-ekonomsko naprednejša sistema od kapitalizma. To pomeni tudi – in predvsem – produktivnejša in sploh tehnološko razvitejša. To je temeljna Marxova paradigma in tisti steber na katerem njegov sistem stoji ali pade. Zato je tudi zelo nedvoumno predpostavljal, da bo prišlo do preboja – do revolucije – v ekonomsko najnaprednejših državah (takrat Angliji, ali Nemčiji). Kot vemo, se to ni zgodilo. Nasprotno: do revolucij je prihajalo v najbolj zaostalih državah (Rusija, Jugoslavija, Kuba, afriške in latinskoameriške države). To je bil mlinski kamen – ali, če hočeš – 'izvirni greh', ki je nosil v sebi seme njihovega propada. Nemogoče in skregano z vsako (ne samo ekonomsko!) logiko je prepričanje, da lahko zmaga socializem v eni državi in to najmanj razviti.
Zakaj se sploh ljudje odločajo za punt, za revolucijo? Ker si želijo višji standard, več in kakovostnejše družbene storitve (zdravstvo, šolstvo, kultura, ipd.) in sploh lepše življenje, kot ga imajo v sistemu, proti kateremu so vstali. To pa je možno samo, če je nov sistem ekonomsko učinkovitejši. Samo ena ilustracija te moje teze: po vojni 1945 sta sovjetska in zavezniška okupacijska cona (Vzhodna, kasneje NDR in Zahodna, kasneje ZRN) začeli približno na istem nivoju razvitosti. Po manj kot 20 letih izgradnje 'socializma' v NDR so morali postaviti betonski ('berlinski') zid med obema sistemoma in streljati na ljudi, da ne bi vsi pobegnili iz 'komunističnega raja', kot so sami sebe radi imenovali. Socializma se ne da graditi s partijskimi resolucijami, v katerih napoveduješ, da bo "SZ v 10 letih dohitela in prehitela Ameriko (Dognat' i peregnat' v techniko-ėkonomičeskom otnošenii peredovye kapitalističeskie strany), kot je vzneseno govoril Hruščev leta 1957. Pri tem pa je pozabil dodati, da je bila industrijska proizvodnja per capita v SZ takrat približno na nivoju ZDA leta 1887!!! (COMPARISONS OF THE UNITED STATES AND SOVIET ECONOMIES, Papers Submitted by Panelists Appearing Before the Subcommittee on Economic Statistics JOINT ECONOMIC COMMITTEE CONGRESS OF THE UNITED STATES, WASHINGTON 1960). https://www.jec.senate.gov/reports/86th%20Congress/Reports%20and%20Other/Comparisons%20of%20the%20United%20States%20and%20Soviet%20Economies%20(162%20Part%201).pdf
Če k temu še dodamo popolno odsotnost izkušenj z demokracijo v SZ in povojni Jugoslaviji (da se omejim samo na ti dve!), je bil rezultat pričakovan. Prav drugačen razvoj dogodkov bi bil povsem v nasprotju z Marxovimi tezami in bi dezavuiral njegovo razumevanje zgodovine.
| Citiram: |
| Prvi argument proti poenostavljanju je zelo preprost. Vsi imamo možnost pogledati v zgodovinske statistične rezultate in se prepričati, kako hitro se je v socialistični Jugoslaviji razvijalo gospodarstvo, posebno takoj po drugi svetovni vojni. Industrializacija agrarne in gospodarsko precej nerazvite države je bila izjemna, gospodarska rast pa se je kosala z rastjo najrazvitejših kapitalističnih držav, vsaj v določenem obdobju. Samoupravljanje JE delovalo, bilo pa se je treba tudi učiti in pridobivati izkušnje. Bile so tudi strateške napake, ampak kritični in nepristranski ekonomisti, ki ne sovražijo socializma, pravijo tudi, da je bila morda ključna napaka prav to, da se je pozneje dalo preveč moči menedžerjem in tehnični eliti. To je dolgoročno uničilo socializem, povzročilo napetosti, slabšanje gospodarstva in nazadnje sovraštva in nacionalizmov. |
To načeloma drži, a z dvema pridržkoma. Prvič, vedeti moraš, da je Jugoslavija leta 1945 začela na ekonomskem temelju, ki je bil povsem neprimerljiv z najrazvitejšimi kapitalističnimi državami. Drugič, kljub hitri rasti smo kmalu dosegli točko, ko z ekstenzivnim razvojem ni šlo več, za intenzivni, na povečevanju produktivnosti temelječem razvoju, pa ni bilo zadostne akumulacije, zunanja akumulacija (krediti) pa je bila predraga, pa še težko dostopna (iz političnih razlogov). Delovna sila je bila pretežno nekvalificirana, borili smo se z opismenjevanjem in zaostalo družbeno zavestjo (npr. ostanki 'krvne osvete' v nekaterih južnih republikah). Kot vodnik-stažist sem imel še leta 1971 kar nekaj nepismenih in vojakov in enega, ki se je prvič peljal z vlakom, ko ga je prišla vojaška policija iskat v planine, kje je živel kot pastir. Približno ob istem času je odstopil švedski minister za izobraževanje, ker so odkrili enega nepismenega Šveda … 
| Citiram: |
Tretji argument in retorično vprašanje. Ali zdaj zaostajamo zato, ker smo imeli prej socializem, ali pa zato, ker imamo že 30 let po osamosvojitvi Slovenije same nesposobne vlade?
|
Pravilen je seveda drugi odgovor.
| Citiram: |
| Šesti argument. Tudi če bi kapitalizem res bolj spodbujal razvoj kot socializem, pa kaj zato? Meni se zdi občutje sreče in zadovoljstva veliko pomembnejše kot tehnologija sama na sebi. |
Že res, a srečen ne more biti revež (v relativnem smislu), ne tisti, ki noč in dan gleda čez sosedov plot (recimo v Avstrijo) in vidi, kako ta bolje živi in si lahko privošči več, čeprav ni nič bolj sposoben ali pametnejši od njega. Materialne dobrine so potrebni pogoj za srečo, vendar sam denar ne osrečuje.
| Citiram: |
| Prvič, razvoj ni isto kot gola kvantiteta. Drugič, ni nujno, da je zelo hiter razvoj ugodnejši kot nek zmerno hiter razvoj. Nenehne, prevelike in prehitre spremembe v človekovem življenju lahko vplivajo na njega zelo frustrirajoče, ker mu zmanjkuje časa in energije za nenehno prilagajanje. Postaviti si moramo vprašanje, kaj je najpomembnejše. Cilj socializma/komunizma ni, da bi tekmoval s kapitalizmom v čim večji proizvodnji, avtomatizaciji, tehnologiji, založenih veleblagovnicah itd. Mene ne briga, kaj vse in koliko praškov, krem, vrst piškotov in drugega imajo v veleblagovnicah. Pomembnejše se mi zdi, ali imajo dovolj zdrave hrane vsi ljudje. |
Sporno razmišljanje iz razlogov, navedenih spredaj. Socializem/komunizem bo prisiljen tekmovati s kapitalizmom, kajti absurdno je pričakovati, da bodo ljudje srečni v sistemu, ki je ekonomsko inferiornejši od prejšnjega, proti kateremu so se borili. Kako že pravi latinski rek? Primum vivere, deinde philosophari … (najprej živeti, šele nato filozofirati).
| Citiram: |
Paranoja (III) in sklep
Za moje pojme je (?) tako tisti, ki zlorablja politiko za svoje sebične cilje, kot tudi tisti, za katerega so vsi politiki enaki, se pravi: slabi. Vendar takšni politiki, ki imajo sami sebe za rešitelje, svoje politične nasprotnike pa za črne ovce, nikoli ne bodo rešili države, naroda ali človeštva. Kaj je tukaj bolj simptomatično: neumnost (domišljavost, samo-poveličevanje in celo fanatizem) ali egoizem (želja po obvladovanju množic in biti občudovan), tega niti ne vem, niti se mi ne zdi pomembno. Tudi ne vem, kdo ima bolj prav: jaz, ki pravim, da je največja težava človeštva egoizem, ali pa kar nekaj mojih prijateljev, ki na to častno mesto postavljajo neumnost. |
Oba imata prav, s pristavkom, da je egoizem po moje evolucijsko podedovana lastnost in jo bo moral vsak sistem, kjer bo treba ekonomizirati z resursi (se pravi, kjer bodo potrebe večje od razpoložljivih dobrin), upoštevati. To je do zdaj najbolje uspelo kapitalizmu; nevidna roka trga deluje tako, da preko trga poskrbi za optimalno alokacijo (redkih) produkcijskih faktorjev. Do zdaj se je ponesrečil še vsak poskus narediti to Smithovo 'nevidno roko trga' – vidno.
| Citiram: |
| Ni treba omenjati politikov, ki stranke imenujejo po samem sebi. |
Soglašam. To je debilno in je posledica otroških bolezni demokracije. V Angliji, kot najstarejši demokraciji na svetu, je to nekaj povsem nemogočega in smešnega (pred štirimi leti smo praznovali 800 obletnico znamenite Magne carte libertatum!) …
| Citiram: |
Kot sem že pisal, ni nujno treba, da je človek fanatik, da začuti potrebo (pravico in dolžnost), pomagati nekaj spremeniti v družbenem sistemu. Če človek zagovarja socializem in njegov nadaljnji razvoj v komunizem, še ni fanatik. Verjetno je fanatik prav človek, ki ima za fanatika (ali celo za družbeno nevarnost) vsakega socialista ali komunista. Socializem pomeni premik odgovornosti od elit in alfa samcev celotne družbe (rešiteljev) na vse ljudi (da ne bodo več ovce). Vse to se dogaja v NARAVI. Da se številne politične sile borijo za čim večjo enakost in porazdeljeno moč odločanja, se mi zdi prav tako naravno kot to, da hočejo egoisti prav nasprotno.
Absolutno težišče družbene moči in odgovornosti je na množicah, ne pri politikih, pa naj bodo nekateri politiki še tako domišljavi. Dokler bodo ljudje v večini kot ovce vedno znova trzali na oglase, navalili na nove trgovine, razprodaje in nove modele izdelkov, podaljševali praznike na cel december in podobno, se smilili sami sebi, če se bodo morali v splošno dobro odreči kaki malenkosti, do takrat se v družbeni zavesti, v odnosu do tistih na slabšem, v trajnostnem razvoju, v povečanju svetovnega miru in v splošnem čutu za pravičnost stvari ne bodo bistveno premaknile v pozitivno smer. Kakšne drobtine da, pa nič več. Reševanje resničnih težav človeštva pa se bo samo odlagalo ali pa prestavljalo v druge sfere. |
Samo tole: človekova družbena zavest je posledica njegove družbene biti, ne obratno. V kapitalizmu pa je njegova družbena bit zaznamovana z alienacijo in postvarjenjem družbenih odnosov.
| Citiram: |
| Pred kratkim je imel rektor Univerze v Mariboru na neki slovesnosti zelo dober govor. Pokazal je, kako se znanstveniki zavedamo dveh največjih nevarnosti: okoljske in jedrske katastrofe. Na tej prireditvi je bilo izraženo veliko lepih želj: da neznanje ne sme postati bolj spoštovano kot znanje (zdi se mi, da je bil s tem dan namig tudi na kvazi-znanost, vraževerja in šarlatanstvo, morda pa tudi poskusi nižanja kakovosti šolstva in torej namerno poneumljanje generacij), da družboslovci ne smejo misliti, da naravoslovje in tehnika nista pomembna za družbeni razvoj, da bi imeli poleg družbe znanja tudi pravično družbo, ki bi vsakemu človeku omogočala spodobno življenje itd. Ampak eno so želje, drugo pa dejanja. |
Veš, kaj je rekel eden največjih fizikov XX. stoletja, R. Feynman? "Filozofija znanosti je toliko pomembna za znanstvenike kot je ornitologija za ptice."
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
| Objavljeno: 07 Dec 2019 23:32 Naslov sporočila: Odgovor dalje |
|
|
Da, Vojko, dobri odgovori. Se strinjam. Sam sem pri teh analizah malo bolj površen in bolj pesniški. Res pa je, da so družbeni premiki z marksističnega pogleda videti zelo logični in o teh stvareh so nas učili že v šoli.
Zgodovina bi bila gotovo močno drugačna, če bi socializem zmagal v Nemčiji, Angliji in recimo v ZDA, kjer je tudi bilo burno delavsko gibanje.
Tudi o etapah razvoja v socialistični Jugoslaviji je bilo zelo veliko študij, o čemer poznam samo okvirne ugotovitve.
Kot naravoslovno usmerjeni človek zelo težko potegnem ločnico med "individualno" in "družbeno" zavestjo človeka. Res pa je, da se nihče ne začne učiti iz popolne ničle. temveč mu znanje in prepričanja vedno posreduje družba, najprej starši. Kako gleda na vrednote družba, pa je seveda največ odvisno od družbenega sistema.
Nekdanji ekvadorski predsednik je na letošnjem srečanju v Mariboru jasno povedal svoje mnenje, da mora socializem zmagati v Evropi in ZDA, da je sploh kaj možnosti, da se razširi po svetu.
_________________
Milan Ambrožič |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
