 |
FORUM ZDRUŽENJA ATEISTOV SLOVENIJE (ZAS)
Objave uporabnikov foruma, komentarji, debate
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
 Objavljeno: 26 Mar 2020 21:05 Naslov sporočila: V iskanju neke svobode |
 |
|
USTROJ, št. 11, avgust 2018
Matija Pušnik: Maj 1968: V iskanju neke svobode
Citiram nekaj izsekov iz članka:
*1968 je ena izmed najbolj fetišiziranih letnic v polju teorije in filozofije. Hkrati je fetišiziran tudi fenomen fetišizacije '68 - predpostavlja se, da je bilo o letu 1968 že tako preveč govora in da nadaljnja razprava nima smisla. Vseeno mislim, da se je leta 1968 nekaj dejansko zgodilo, da obstaja zareza, ki je po eni strani Badioujev l'evenement par excellence hkrati pa nenavadno kontigenten dogodek, ki je usodno spremenil zgodovino 50 let, ki so sledila.*
* Maj 1968 je bil v svojem jedru boj za svobodo - boj za neko svobodo. V skladu s strukturalistično tradicijo zavračam esencialistično koncepcijo svobode. Seveda obstaja svoboda, vendar je to vedno neka svoboda, znak v semiološkem sistemu, ki svoj pomen afirmira preko govornih in kulturnih praks neke partikularne instance, ki jo opazujemo.*
*Situacionistična internacionala je po eni strani anti-marksistična, po drugi pa morda najbolj marksistična od vseh. V svoji kritiki kapitalizma - ki je, kot bomo videli, venomer motivirana s politično in umetniško produkcijo - se osredotočijo na Marxovo teorijo komodifikacije in fetišizacije. Situacionisti za izhodišče vzamejo dejstvo, da danes, kljub neštetokrat bolj učinkovitemu modusu produkcije, delavec še vedno dela za svoje preživetje v absolutni be3di. Krivca za delavčevo soglasje ali, če se pošalimo, lažno zavest - kar je pri situacionizmu vse razen odprti revolt - iščejo v kulturni in semiološki produkciji družbe - družbe, ki jo identificirajo kot družbo spektakla, torej fordistično in postfordistično družbo kapitalističnega modusa produkcije.*
*Ko so maja 1968 stavkali tudi delavci, so bili študentje z njimi sicer solidarni, toda po umiku komunistične partije, ki protestov ni podprla in je delavce celo mirila, se je prava revolucija izjalovila, vse, kar je ostalo, pa je bila socialna liberalizacija in emancipacija - ki lepo sovpada z uveljavitvijo drugega vala človekovih pravic, ta pa v resnici ni nič drugega kot ponovna reafirmacija pravnih in kulturnih praks, ki skozi individualizacijo znova in znova poustvarjajo uveljavljena razmerja moči. Študentska beda, o kateri je 1966 pisal Khayati, je tako ostala beda, čeravno so bili spolni odnosi sedaj za odtenek bolj liberalni. Novi val individualizacije je, ironično, posameznika od družbe še bolj odtujil, ga še bolj pasiviziral in tako družbo spektakla naredil toliko močnejšo.
Zaključimo lahko z Lacanovim citatom: »Želite si novega gospodarja in dobili ga boste.« Spor situacionistov in strukturalistov lahko zlahka prenesemo na današnji čas, ko se levica spogleduje enkrat s kolektivno in enkrat z identitetarno logiko; kaj se bo zgodilo tokrat, pa lahko pokaže samo čas.*
_________________
Milan Ambrožič |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
| Objavljeno: 29 Mar 2020 17:35 Naslov sporočila: |
|
|
Situacionizem in strukturalizem
| Citiram: |
| Morda dodaš ti še kakšne komentarje o razlikah med strukturalizmom in situacionizmom. V članku se omenjata oba delno tudi filozofska pogleda na stvari in na kratko temeljne razlike. Zdi pa semi kar zanimivo, čeprav nimam dovolj časa za poglabljanje. |
Bom poskusil!
Situacionizem
Zelo poenostavljeno: situacionizem je sociološka teorija, ki pravi, da je človekovo obnašanje določeno z okoliščinami, okoljem ('situacijo'), ne pa z osebnostnimi lastnostmi.
Druga razlaga je, da je to revolucionarna politična teorija (razvita v revolucionarnih '60), ki trdi, da je moderna kapitalistična družba nujno represivna in izkoriščevalska.
Leta 1957 je bila ustanovljena Situacionistična internacionala (razpuščena leta 1972), ki je zagovarjala tezo, da v pravem, genuinem marksizmu ne more biti cezure med estetiko in politiko; umetnost in politika gresta vštric v revolucionarnem boju.
Intelektualni temelji Situacionistične internacionale so izhajali predvsem iz reakcije na stalinistični, avtoritarni marksizem in kot nadaljevanje avantgardnih umetniških gibanj v začetku 20. stoletja, zlasti dadaizma in nadrealizma. Na splošno je situacionistična teorija predstavljala poskus sintetiziranja teh teoretičnih disciplin v sodobno in celovito kritiko modernega kapitalizma sredi 20. stoletja. Situacionisti so se sprijaznili z dejstvom, da se je kapitalizem sicer spremenil od Marxovih časov, vendar so priznavali pravilnost njegove analize kapitalističnega načina proizvodnje. Predvsem so poudarjali pomen njegove teorije alienacije, ki ni več omejena na produkcijske odnose, temveč na vse medčloveške odnose v postindustrijski družbi. Zavrnili so idejo, da bi navidezni uspehi naprednega kapitalizma - kot so tehnološki napredek, povečani dohodek in več prostega časa - lahko kdaj odtehtali socialno disfunkcionalno družbo in propadanje vsakdanjega življenja, ki ga hkrati povzroča.
Upreti so se želeli postvarjenju (reifikaciji) medčloveških odnosov, ki se v kapitalizmu gradijo večinoma preko trga blaga, stvari. Kapitalizem nas je prisilil, da razmišljamo v kategorijah rasti BDP, kompulzivnega zmanjševanja javnega dolga, rasti plač in kupne moči, rasti/padanja cen blaga, političnih kampanj in volitev politikov, ki jim je 'narodov blagor' zadnja briga, itd. Celotno delovanje in ustroj kapitalistične družbe vidijo kot predstavo, spektakel, 'show' za 'rajo'.(prim. knjigo Guya Deborda: The Society of the Spectacle, 1967).
Primerjaj obnašanje vlade in politikov ob pričujoči pandemiji! Vsi imajo polna usta skrbi za narodovo zdravje, v bistvu pa gre za politično preigravanje, šarado, demokratično folkloro in šov za ljudi. Sit venia verbo: če parafraziram znan starorimski rek, bi lahko rekel: "Mask in iger!"
Strukturalizem
Strukturalizem se osredotoča na temeljne, nezavedne vzorce človekovega izražanja - torej na neopazne strukture, ki imajo opazne učinke na vedenje, družbo in kulturo. Francoski antropolog Claude Lévi-Strauss je to teorijo izpeljal iz strukturne lingvistike, ki jo je razvil švicarski jezikoslovec Ferdinand de Saussure. Po Saussurejevem mnenju je vsak jezik strukturiran v smislu, da so njegovi elementi (besede) medsebojno povezani na nearbitraren, v pravila ujet način (sintaksa, slovnica, slog, ipd.). Native speaker (govorec, ki mu je ta jezik materni ali drug kompetentni govorec) večinoma sledi tem pravilom, ne da bi se tega zavedal. Strukturalisti so si zadali nalogo analizirati to nezavedno osnovno strukturo skozi mite, slovnico in jezik.
Po mnenju očeta strukturalizma C. Lévi-Straussa lahko to metodo uporabimo tudi za analizo družbenega in kulturnega življenja na splošno. Oblikoval je teorije o osnovni strukturi sorodstvenih sistemov, mitih, kuharskih običajih in prehranjevanju. Skratka, strukturna metoda je namenjena odkrivanju skupne strukture zelo različnih družbenih in kulturnih oblik. Vendar ta struktura ne določa konkretnih izrazov; raznolikost izrazov, ki jih ustvarja, je potencialno neomejena. Poleg tega strukture, ki ustvarjajo raznolikost družbenih in kulturnih oblik, v končni konsekvenci odražajo osnovne značilnosti človeškega uma.
Francoski filozof Michel Foucault je na primer uporabil ta pristop v svoji študiji telesne kazni. Njegove raziskave so ga pripeljale do zaključka, da je bila odprava telesnih kaznovanj s strani liberalnih držav privid, saj je država nadomeščala telesne kazni s kaznovanjem "duše", s spremljanjem in nadzorovanjem vedenja zapornikov in vedenja vseh v družbi.
| Citiram: |
| Zaključimo lahko z Lacanovim citatom: »Želite si novega gospodarja in dobili ga boste.« Spor situacionistov in strukturalistov lahko zlahka prenesemo na današnji čas, ko se levica spogleduje enkrat s kolektivno in enkrat z identitetarno logiko; kaj se bo zgodilo tokrat, pa lahko pokaže samo čas.* |
Najprej besedo, dve o Lacanovem temnem in težkem slogu pisanja:
Oglej si samo tale naključno izbran odlomek:
"Et les énigmes que propose le désir à toute "philosophie naturelle", sa frénésie mimant le gouffre de l’infini, la collusion intime où il enveloppe le plaisir de savoir et celui de dominer avec la jouissance, ne tiennent à nul autre dérèglement de l’instinct qu’à sa prise dans les rails - éternellement tendus vers le désir d’autre chose - de la métonymie."
("L’instance de la lettre", 1957):
("Uganke, za katere se zdi, da jih želja postavlja naravni filozofiji - njeno histerično zasmehovanje brezna neskončnega, tajni dogovor, s katerim prekriva užitek spoznavanja in prevlado uživanja (jouissance), ne pomenijo druge zlorabe nagona, kot tistega, ki je ujet v tirnice - večno razpet proti želji po nečem drugem - metonimiji."*)
---------
*metonimija - besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojma z izrazom za kak drug, predmetno, količinsko povezan pojem.
----------
Zdaj pa Lacanov citat, ki ga navajaš!
Izrekel ga je kot opomin študentom med uporom leta 1968:
"Ce à quoi vous aspirez comme révolutionnaires, c’est à un Maître. Vous l'aurez! " (To, kar si kot revolucionarji želite, je gospodar. Dobili ga boste!")
Druga verzija tega opozorila se glasi: "You want a revolution? Voilà! You'll get it, things revolve just so, and you'll get a new form of master - state socialism." (Lacan: On the Mastery in the Four Discourses).
Lacan je bil večplastna in za nekatere včasih kontroverzna osebnost.
Po eni strani je maja 1968 podpisal manifest v podporo stavkajočim študentom in bil solidaren z zaprtimi študentskimi voditelji. Opozarjal je študente, naj jih ne zavedejo vladni poskusi, da bi jih pomirili z obljubami dialoga in sodelovanja: "Dialoga ni, to je potegavščina." je rekel.
Po drugi strani obstaja zgodba o tem, da je Lacan na zadnjem sedežu svojega Jaguarja pretihotapil študentskega vodjo Daniela Cohn-Bendita čez mejo v Nemčijo.
Lacan je menil, da nas je večina, čeprav menimo, da smo demokrati, izjemno zainteresiranih, da najdemo (in potem častimo) avtoritarne figure, ki nam bodo obljubile ves svet. Hrepenimo po nekom drugem, ki bi lahko naredil vse v redu, nekoga, ki je v nekem smislu idealen starš - in potem prenesemo te čudaško zveneče psihološke fantazije v način vodenja politike. Za Lacana resnično nadarjeni politik ni tisti, ki ve, kako razvneti množico in zbuditi njene polzavedne otroške sanje o popolnosti; to je tisti, ki si upa biti odrasel, je nekdo, ki ima sposobnost prepričati ljudi v resničnost brez olepševanja in pozna način, kako to storiti, ne da bi izzval divji bes in razočaranje.
Strukturalizem je postal intelektualna moda v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer so se k predstavnikom nove filozofske struje prištevali tako različni pisatelji, kot so Roland Barthes, Foucault in Louis Althusser. V tem širokem smislu pa strukturalizem ni koherentna teoretska perspektiva. Marksistični strukturalizem Althusserja je na primer daleč od antropološkega strukturalizma Lévi-Straussa. Zdi se, da strukturna metoda, ki jo uporabljajo različni znanstveniki, vodi do različnih rezultatov.
Zapuščina strukturalizma je bogata in njeni odmevi so slišni še danes.
Trenutno raziskovalci na področju družbene strukture sledijo omejenim, a praktičnim ciljem. Osredotočajo se na razvoj teorij, zakonov, posploševanj, izračunov in metod, ki upoštevajo strukturne pravilnosti v družbi. Vendar se ne ukvarjajo s tem, da bi pokazali neomejene strukturne pravilnosti v družbi (kot so jezikovne rutine, stalnost nacionalnih meja, stabilnost verskih praks ali trajnost neenakosti spolov ali rasne neenakosti). |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
MilanAmbrozic
Pridružen/-a: 01.10. 2019, 14:14
Prispevkov: 54
|
| Objavljeno: 01 Apr 2020 15:24 Naslov sporočila: Strukturalizem in situacionizem |
|
|
Hvala. Zdaj mi je malo bolj jasno. Da, tudi v omenjenem članku je opisana povezava med jezikom in družbenimi dejavnostmi in problemi pri strukturalizma, glede česar sem kar skeptičen. Povezava je, ne pa enolična in absolutna.
Dalje, tvoje geslo "mask in iger" je zadelo bistvo problema današnje zahodne civilizacije. O tem bom, pa ne samo o bolezni in neprimerni reakciji nanjo, bom še temeljito pisal s svojega vidika.
Mislim, da je imel Lacan kar prav, ko je razmišljal, de večina ljudi hrepeni po Velikem (popolnem) drugem. To je bilo ves čas v zgodovini. Lep dokaz je množičnost religij. MIslim pa, da je to hrepenenje čisto navaden psihološki obrambni mehanizem. Seveda je človek narejen tako, da se rad žre, če v nečem ni dovolj dober.
Da, Lacan ima težak slog, podobno pa njegov odlični poznavalec Žižek.
Sem pa razumel, kaj je hotel povedati s tistim breznom.
_________________
Milan Ambrožič |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Roman
Pridružen/-a: 12.10. 2019, 09:55
Prispevkov: 11
Kraj: Golo
|
| Objavljeno: 01 Apr 2020 17:19 Naslov sporočila: Re: Strukturalizem in situacionizem |
|
|
| MilanAmbrozic je napisal/a: |
| MIslim pa, da je to hrepenenje čisto navaden psihološki obrambni mehanizem. |
Lacana nisem nikoli bral, imam pa (za moj okus seveda) najboljši odgovor na omenjeno hrepenenje. Pridigarji te ali one religije ves čas vztrajno prepričujejo svoje ovčke, da jim je bog vsadil v srce potrebo po duhovnosti. Tisočkrat ponovljena laž pa postane resnica. Očitno smo tisti, ki te potrebe nimamo, pač invalidi. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
