unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
 Objavljeno: 25 Maj 2011 10:33 Naslov sporočila: KAM PLOVE SLOVENSKA BARKA |
 |
|
KAM PLOVE SLOVENSKA BARKA
Dva tisoč in več let je judovsko krščanska kultura učila, da je njen Bog pred 6000 leti v šestih dneh ustvaril Vesolje, to je zvezdno nebo, Zemljo, vsa živa bitja in kot višek človeka kar po svoji podobi. V prejšnjem stoletju se je znanost s pomočjo radiometričnega datiranja dokopala do dognanja, da je Vesolje nastalo z Velikim pokom, ko so hkrati začeli obstajati materija, energija, prostor in čas.
Model Velikega poka je verjetno najpomembnejši in najveličastnejši znanstveni dosežek 20. stoletja. Opazovanja kozmologov njihovi poskusi in njihovi izračuni nam povedo, da je Vesolje nastalo pred približno pred 13,7 milijardami let. Naš planet Zemlja pa je po tem modelu v dolgotrajnem razdobju razvoja vesolja nastal pred približno 4,5 milijardami let.
Če poskusimo ponazoriti samo 3 milijarde let kozmološke evolucije in zemeljskega razvoja, ko so na Zemlji nastale prve kopnine tako, da ta čas prikažemo kot en dan, to je 24 ur, bi prve znake življenja na njej opazili šele po 16 urah, torej ob 16 h .
Sedanji človek, bi se pojavil šele 4 sekunde pred polnočjo, njegova zapisana zgodovina, ki šteje kakih 7 000 let pa bi zaobjela komaj eno petino sekunde. Toda znanost je ugotovila, da se Vesolje in tudi življenje v njem razvija naprej. Po tej ponazoritvi je sedaj Vesolje staro približno 109 ur in 36 minut. Upravičeno se sprašujemo, kam Vesolje drvi ter kako in v kaj se bo v sledečih milijonih let skupaj z Zemljo razvilo, kakšno bo življenje na njej in tudi kakšen razvoj bo v prihodnosti doživel človek. Kakšen bo? S svojo štiri sekunde trajajočo pojavnostjo v Vesolju, naj bi bil višek stvarjenja in krona božjega stvarstva. Tako so nas v otroških letih poučevali božji namestniki in nam pripovedovali nekaj tisoč let stare pravljice in nauke, ki temeljijo na teizmu, geocentričnem in antropocentričnem pojmovanju sveta. Kljub znanstvenim dokazom o nastanku vesolja, še danes kot svojo dogmo razširjajo nauk o stvarjenju sveta. O njem so razvili nekakšno »znanost« kreacionizem, ki ga razlagajo celo po šolah, zlasti v ZDA. Ko jim je zanj zmanjkalo argumentov pa so izumili še psevdoznanstveno potegavščino »inteligentni načrt«, čeprav tudi zanj ni nobenih dokazov.
Ker se nobena vlada po osamosvojitvi doslej ni dovolj zavedala, da je Slovenija laična sekularna država, v kateri je organizirano obvezno šolstvo na temeljih sodobne civilizacije s pogledom na svet in sožitje državljanov na osnovi znanstvenih dognanj, jo je RKC mimogrede prestrelila s teologi, z malteškimi vitezi, pristaši Opusa dei, cerkvi vdanimi poslanci, ministri in državnimi uradniki, ki jim Vatikan zapoveduje ponovno »rekatolizacijo« države. Čeprav je RKC v Sloveniji z ustavo ločena od države, si je potuhnjeno ustvarila pogoje za neopazen prevzem pobude na vseh področjih življenja. Žal ji je to uspevalo v prvem obdobju Peterletove vlade pa tudi pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, začenši z Vatikanskim sporazumom, se nadaljevalo z umeščanjem duhovnikov v državno strukturo pri zapornikih, bolnikih, vojakih in policistih, z njihovimi romanji in celo njihovih družin v Lurd ter sprejemanjem njej naklonjenega Zakona o verski svobodi. Zgodilo se je tudi to, da je šolsko ministrstvo en mandat vodil minister Zver za katerega pravijo, da je bil svoj čas najlepši ministrant v Desterniku, čeprav je ob svojem nastopu povedal, da v ta resor prihaja od zunaj in na tem področju nima izkušenj. Zato si je ob svoj ministrski stolček posadil teologinjo in vatikansko pedagoginjo dr. Magdaleno Šverc, ki je usmerjala podlage za manj »posvetno« državno šolo in za »zasebno (detto cerkveno) šolstvo«. Skupaj sta nato razlagala, da imajo starši pravico do drugačne vzgoje, kot jo nudi javna šola.
Kaj pa je narobe z javno šolo, ki jo zaradi splošnega družbenega interesa financira država? S poukom posreduje znanje in na znanstvenih odkritjih, z vzgojo pa poleg civilizacijskih, etičnih, moralnih in kulturnih vrednot mlademu rodu posreduje vedenje, ki mu bo v življenju poplemenitilo in olajšalo sobivanje.
Res je, da imajo starši v sozvočju z leta 1948 od Generalne skupščine OZN razglašeno Deklaracijo o človekovih pravicah pri nas zagotovljeno ustavno pravico poučiti in poučevati svoje otroke o svojih verskih prepričanjih in o svojem verovanju. Tudi naša ustava to dovoljuje. Neovirano lahko to store doma in v svojih verskih organizacijah pri verouku. Nihče jim tega ne sme preprečiti. Splošno izobraževanje pa je človekova pravica in hkrati državljanska dolžnost, ki jo organizira in plačuje država za vse otroke v svojih javnih šolah. Če starši želijo svojim otrokom ponuditi drugačen pouk in vzgojo, kot jo nudi javna šola, to lahko store v zasebni šoli, ta pa mora obvezno poučevati po v državi veljavnem učnem načrtu in mora državnim organom dokazati, da so njeni učenci pri pouku obvladali vsakoletni penzum splošne izobrazbe, ki je sicer predpisan za javno šolo. Kdo bo zasebno šolo financiral, naj bi bila stvar dogovora med ustanoviteljem šole in uporabniki njegovih storitev. Država namreč izobrazbo in vzgojo plačuje v svojih šolah za prav vse otroke brez izjeme nevtralno in brez vsakršnih ideoloških vplivov katere koli od 40 v državi registriranih verskih skupnosti. Če se starši tej pravici odpovedo, je to njihova osebna odločitev, toda z ustanoviteljem zasebne šole se morajo dogovoriti koliko to stane in kdo bo to nepotrebno podvajanje šolskih programov plačeval.
Dosedanja razprava o financiranju zasebnih šol in praksa njihovega ustanavljanje v Sloveniji kaže na to, da vrtce, osnovne šole in gimnazije zaradi skoraj neomejenih ekonomskih možnosti in svojih specifičnih interesov, ki jih zagovarjajo in tudi uresničujejo v državne institucije instalirani cerkveni eksponenti, lahko ustanavlja samo RKC. S svojim velikanskim, v fevdalnih časih pridobljenim in z denacionalizacijo ponovno vrnjenim premoženjem, z gospodarskimi dejavnostmi s katerimi povečuje svoje bogastvo, predvsem pa zaradi naročila po evangelizaciji, ki jo zapoveduje papež Ratzinger, jih bodo ustanavljali še kar naprej. Ustanovili so celo svojo Katoliško univerzo.
Samo v sanjah lahko upamo, da bodo vanjo nemudoma vključili že obstoječe, doslej iz proračuna plačane oddelke teološke fakultete, ki na državni račun izobražujejo katoliške duhovnike in teologe, s čimer bi vladi pomagali, da bi prihranjeni denar usmerila v znanost, ki je sicer finančno močno podhranjena. Toda ne! Njen rektor malteški vitez dr. Lovro Šturm na njej izobražuje upravne delavce za bodoče visoke državne uradnike in ne za bodoče duhovnike. Kdor je prebral zgoraj zapisano, takoj brez napora ugotovi zakaj.
Če bo gospod Pahor nadaljeval svoj stil vodenja države, se bomo prav kmalu zbudili v državi, kjer bo povsem normalno, da bodo v šolah in državnih prostorih viseli križi, verouk bo v šolah obvezen, čeprav 72. člen šolskega Zakona določa, da v javnih vrtcih in šolah oziroma v vrtcih in šolah s koncesijo ni dovoljena konfesionalna dejavnost, kamor štejejo: verouk ali konfesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo, dobili bomo pouk, pri katerem o vsebinah, učbenikih, izobraževanju učiteljev in primernosti posameznega učitelja za poučevanje odloča verska skupnost, zapovedali bodo organizirane religiozne obrede. Prepričali nas bodo, da je državni izobraževalni sistem slab in ga zato mora prevzeti RKC, da bodo znanost usmerjali teologi na osnovi svetega pisma, ki ga smejo dobesedno brati in razumeti otroci do prvega obhajila in birme, odrasli pa po teoriji biblične hermenevtike, ki se z njo lahko n.pr. brez težav dokaže tudi to, da je krog kvadrat z eno samo stranico, ki se imenuje krožnica. Politiki bodo morali redno obiskovati maše, RKC bo preko zamotanih in ozadja vodenih lastniških povezav naš delodajalec, velika verjetnost bo, da bodo vse cerkvene nepremičnine in njena ekonomija vključno z gospodarskimi, dobrodelnimi in kulturnimi dejavnostmi postale zadeva nacionalnega pomena in da bomo vzdrževanje njenega premoženja in dejavnosti plačevali iz državnega proračuna. Slovenija bo namesto po regijah razdeljena po škofijah, RKC bo državi narekovala katere zakone je treba spremeniti, katere je treba sprejeti, državna himna pa bo očenaš. Ob otvoritvi vsake nove stavbe, ceste, mosta, posajenega drevesa, letal, osemkolesnikov, tankov, šol, vrtcev, bolnišnic ali domov za ostarele pa bo duhovnik obvezno škropil z blagoslovljeno vodo. Če ne verjamete, postanite pozorni na to, kaj se že dogaja in o čemer poročajo sredstva javnega obveščanja, preberite sporočila SŠK, preberite pridige in intervjuje gospodov nadškofov in škofov od gospoda dr. Rodeta naprej pa boste vedeli vse, kaj se že udejanja in kaj nas še čaka.
Morda celo to, kar so živeli ljudje srednjem veku, ko je bil človek zaradi vsiljene indoktrinacije globoko veren. Vsak korak svojega življenja je povezoval z nekakšnim višjim duhovnim smotrom. Mislil je, da karkoli počne, počne pred božjim obličjem in pod njegovim nadzorom. Človekova podoba, kot jo je prikazovalo Sveto pismo je živela v njem in z njim. Edini smisel življenja je videl v tem, da je molil, delal, hvalil in slavil Boga. Vera ga je naučila, da je bil od Boga ustvarjen samo zato, da bi ga častil in mu bil hvaležen za podarjeno življenje, ki da bo po smrti, če bo sledil naukom Cerkve, končalo v njegovem objemu ali pa, Bog ne daj, v peklu, če bo živel drugače, kot so ga učili. Mislil je, da je Bogu odgovoren za vsako svoje dejanje in vsako misel. Vsak trenutek je trepetal pred okrutno božjo kaznijo zaradi grešnosti, ki mu jo je Cerkev s svojo dresuro vgradila v zavest, kar učinkovito deluje tudi pri današnjem človeku. Bil je povsem neveden in nasičen z vsebinami Svetega pisma, ki jih je sprejemal od manj izobražene nižje duhovščine. Ta je vero oznanjala kot nekakšno ustno izročilo, ki se ga je naučila od višjih cerkvenih dostojanstvenikov in v samostanih.
Samo manjši del višje duhovščine in menihov je bil pismen ter izobražen. Kot nezmotljiva avtoriteta se je ukvarjal s preučevanjem in razlaganjem besedil Svetega pisma, teološkimi ter s filozofskimi vprašanji. Razpravljali so o Bogu, stvarjenju, o vlogi človeka in smislu življenja, tako kot so to že tisočletja prej počele staroveške civilizacije, iz katerih je črpalo svojo vsebino in verske mite najprej judovstvo in iz njega krščanstvo. Z načrtnim ponarejanjem lažnih dokumentov so predvsem v samostanih ustvarjali cerkveno zgodovino, na osnovi katere so poleg edino prave vere utemeljevali tudi pravico do premoženja, ki si ga je cerkev nagrabila v fevdalnem sistemu, ki je temeljil na zemljiški posesti in kmetijski proizvodnji. Vsakokratni cesar, ki ga je kot cesarja okronala Cerkev, je bil lastnik vse zemlje svojega cesarstva. Ker sam ni mogel skrbeti zanjo, jo je razdelil plemičem, nadškofijam, škofijam in samostanom, ki so slovenskemu kmetu gospodovali dolga stoletja. Zemljiški gospod je bil hkrati lastnik zemlje in podložnih tlačanov. Zanj so morali delati, lahko jih je prodal, spodil iz zemlje in kaznoval, če so pregrešili pravila, ki jih je določil. Bili so brez političnih in človeških pravic, ki sta si jih lastila cerkev in fevdalni gospod.
Hardvik Pirnovar |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
