unix
Pridružen/-a: 28.01. 2009, 21:28
Prispevkov: 76
Kraj: MARIBOR
|
 Objavljeno: 19 Apr 2013 09:00 Naslov sporočila: OBLETNICA UBOJA GIORDANA BRUNA |
 |
|
GIORDANO BRUNO IN KARL MARX – DVA LUCIFERUSA RAZUMA
Filosofo, arso vivo a Roma,
per volonta del papa
il 17 febbraio 1600
Filozof je živ zgorel v Rimu
po volji papeža
17. februarja 1600
Letos (2013) 17. februarja je poteklo natanko 413 let od mučeniške smrti velikega misleca, borca proti intelektualnemu mračnjaštvu in divjaškemu nasprotovanju vsemu, kar je naprednega in svobodomiselnega. To intelektualno mračnjaštvo in vztrajno nasprotovanje vsemu, kar je naprednega in svobodomiselnega, je še danes po več kot 400 letih personificirano v Katoliški cerkvi kot ustanovi in ideji.
Tega dne so Giordana Bruna, potem ko je papež-zločinec Klement VIII. tako ukazal, na Cvetnem trgu (Campo del fiori, kakšno neprimerno ime trga za sadistični zločin!) v Rimu, živega zažgali na grmadi.
Priče opisujejo grozljivi dogodek takole:
"Zgodaj zjutraj v četrtek, 17. februarja 1600, se je več s kapucami zakrinkanih članov skupine, znanih kot Družba milosti in usmiljenja (sicer znana tudi kot Družba svetega Janeza Obglavljenega) odpravilo k Stolpu Nona, sicer posvetnem zaporu preko Tibere v sklopu svetega zapora Angelskega gradu (Castel Sant’Angelo) in tam prevzelo moškega. Posadili so ga v preprost voz in se odpravili na Cvetni trg po tesnih uličicah in preko trga, kjer je bil nekoč Domicijanov stadion.
Med počasno vožnjo čez kamne, so jezuitski in dominikanski duhovniki momljali svoja zaklinjanja zaporniku, da bi se v zadnjem trenutku odpovedal svojim groznim prepričanjem, ga prepričevali, da bi izrazil kesanje za svoje grehe, sicer bo za vedno izgubljen v večnem prekletstvu kot heretik. Ponujali so mu ikone, da jih poljubi in mu nudili nekakšne tablete, poslikane s podobami Kristusa in Device Marije in celo papeža, ki ga je zapornik imenoval »zmagoslavna zver«. Vendar pa so ostale heretikove čeljusti zaprte z železnim primežem, dolga konica je prebadala njegov jezik in druga konica je bila zabodena v njegovo žrelo. Ni mogel odgovoriti tem božjim služabnikom ali vznemiriti množice z besedami, ki jih je izrekel največjemu intelektualcu katoliške Cerkve, kardinalu Robertu Bellarminu: "Ne morem preklicati, niti ne bom. Nimam ničesar za preklicati, niti ne vem, kaj naj bi preklical. "
Zapornik je izražal samo prezir do svojih tožnikov in sodnikov. Ko so se pripravljali razglasitev sodbe, je uprl svoj pogled vanje in vzkliknil znamenite besede: "Ko berete mojo obsodbo, je vaš strah večji od mojega, ki to poslušam."
Ob poti so ljudje iz špalirja spraševali, kdo je ta človek. "Luteran je," so duhovniki odgovorili s splošno žaljivko za vsakega heretika. V bistvu je bil dominikanec, nekoč član z velikim ugledom v samem redu te duhovne policije katoliške cerkve , ki so ga zdaj obsodili. Bil je v zaporu osem let, nenavadno dolgo časa prav zato, ker so "božji psi" upali na njegov preklic svojih nazorov in na možnost, da bi se izognili tej svoji končni, grozni dolžnosti. In krivec se je poigraval z odpovedjo svojim naukom, dajal je obljube, ki se zdaj zdijo kot taktika odlašanja. Obtožili so ga za zmoto v osmih točkah in pri nekaterih je celo omahoval. Pri eni pa je ostal neomajen. Verjel je v neskončnost vesolja. Tako kot je bog neskončen, je tudi vesolje, ki ga je ustvaril. Še več, menil je, da Zemlja kroži okoli Sonca in da je v vesolju mnogo Zemelj, na katerih so prav tako živa bitja, stvaritve boga.
Ko so prispeli na svoj strašni cilj, je množica vzvalovala v pričakovanju. Sodba je bila nejasna in se je sklicevala na "sodni dan." Zapornik mora biti kaznovan, »s čim manj trpljenja, kot je to le mogoče, in brez prelivanja krvi," je pisalo v sodbi. Med mrmranjem priprošenj, recitiranjem njegovih napak, izusti molitev o osvoboditvi in ljubezni, so ga s kapucami pokriti bratje vodili h grmadi. Strgali so mu oblačila do golega in mu porinili križ v obraz, da bi ga poljubil, vendar se je v gnusu obrnil stran, kar je izzvalo razburjene krike v množici.
Potem so Giordana Bruna sežgali, »brez prelivanja krvi«, kot je ukazal papež, »medtem ko so duhovniki peli litanije.«
+++++++++
Tega dne je cerkev ustvarila mučenika, katerega orjaška senca jo bo preganjala v večnost. V svoji sveti naivnosti je menila, da lahko z Giordanom na grmadi zažge tudi njegove ideje. Bolj se ne bi mogla motiti!
Imena njegovih morilcev bodo zbledela, njegovo ime pa bo ostalo zapisano s krvavimi črkami na oltarju napredka in svobodomiselnosti.
Za zgodovino in zanamce pa je morda kljub temu dobro, da si zapomnimo tudi imena morilcev Giordana Bruna. Na 'častnem' prvem mestu je seveda papež Klement VIII. Ostali potuhnjeni rablji v kardinalskih plaščih pa so bili tile njegovi »generalni inkvizitorji«:
LUDOVICUS CARDINALIS MADRUTIUS
JUL. ANT. CARDINALIS SANTA SEVERINA
P. CARDINALIS DEZA
D. CARDINALIS PINELLUS
F. HIERONYMUS CARDINALIS ASCULANUS
L. CARDINALIS SAXUS
C. CARDINALIS BURGHESIUS
P. CARDINALIS ARIGONIUS
ROB. CARDINALIS BELLARMINUS
Danes na Cvetnem trgu v Rimu, kjer je bil izvršen zločin, stoji Giordanov spomenik.
++++++++++++
Vedeti moramo, da Giordano ni bil le heretik, kot je bilo na tisoče drugih, ki so jih prav tako pobili in o usodah katerih na žalost ne vemo nič ali pa zelo malo. Bil je občutljiv, iskriv pesnik, znanstvenik, ki ga je prežemalo navdušenje nad neskončnim vesoljem. Bil je mislec, ki je z indignacijo zavrgel dotedanjo predstavo o Vesolju kot o dvorišču ali peskovniku za hišo, v katerem se igra svoje nedoumljive igrice nekakšen bog. Toda zaradi časa, v katerega je bil ujet, je lahko svoje vizije izrazil le kot heretik. Nove ideje o čemerkoli, ki so kakorkoli nasprotovale infantilnim predstavam iz Biblije, so bile uradno prepovedane. Misliti napredne misli je bilo smrtno nevarno. Zaradi teh svojih idej, ki danes v posodobljeni verziji predstavljajo temeljno paradigmo kozmologije, so ga osem let imeli zaprtega v temnici, ga poniževali in mučili, obenem pa vsak dan oznanjali na vsa usta »usmiljenje in odpuščanje«.
Njegova zgodba je neverjetna.
Cerkev se nekako pred zgodovino skuša oprati sramote in krivde za zločin nad Galilejem; njen kronski »dokaz«, da je ravnala z njim v rokavicah je, da ga niso ubili, kot Giordana…Kakšno usmiljenje!
Toda strašnega zločina nad Giordanom RKC ne bo nikoli nadživela, nikoli ga ne bo mogla niti opravičiti, niti minimizirati. Giordanov vzravnani lik jo bo spremljal v Večnost…
Morda menite, da se je za ta svoj divjaški zločin RKC vsaj skušala pokesati, ga odločno in enoznačno obsoditi in ga obžalovati? Motite se! To bi bilo vendar v nasprotju z njeno »slavno« dogmo, da je hipokrizija in pometanje pod preprogo zanjo neprijetnih dejstev učinkovita metoda za zanikanje ali vsaj minimiziranje zgodovinske odgovornosti!
Ob 400. obletnici Giordanove smrti leta 2000, je kardinal Angelo Sodano (drugi po rangu v RKC, takoj za svojim »nezmotljivim« šefom) skozi stisnjene zobe uspel izdaviti samo, da je ta strahoviti umor "žalostna epizoda", vendar je kljub svojemu obžalovanju branil njegove tožilce in celo upal trditi, da je inkvizitorje vodila "želja, da bi služili svobodi(!!!) in da bi spodbujali skupno dobro (!!!) in da so naredili vse, da bi mu rešili življenje.(!!!!!) ". Človek ne more verjeti, ko bere te hinavske abotnosti še 400 let po zločinu!
In to je vse s strani duhovnih dedičev morilcev Giordana Bruna….
Nobenega obžalovanja, nobene rehabilitacije, kot v primeru Galileja. Še en vzorčen primer krščanskega 'usmiljenja, odpuščanja, poštenosti in dobrote' v dolgi vrsti podobnih…
+++++++++++++++
ŽIVLJENJE IN SMRT - GIORDANO BRUNO
Giordano Bruno se je rodil leta 1548 blizu vasice Nola na jugu Italije blizu Neaplja. Krstili so ga z imenom Filippo Bruno.
Ko je bil star sedemnajst let, je odšel v dominikanski samostan San Domenico v Neaplju. Ker je bil preveč svobodomiselnega duha za meniha , je leta 1576 zapustil samostan in zbežal iz Neaplja. Šele s to fizično, še bolj pa duhovno ločitvijo od religije se začne njegovo pravo življenje, po katerem ga poznamo: zaničevanje in zametovanje čudaštev krščanstva in iskanje razsvetljene, na resnici in dokazih temelječe življenjske poti.
Obiskal je Rim, Noli, Benetke, Torino in Padovo. Ker ni hotel doživeti usode Servetta, ki ga je dal sežgati Calvin , je le na kratko obiskal Ženevo, nato pa se je odpravil v Lyon in Toulouse, kjer je bil izvoljen za profesorja na tamkajšnji univerzi. Leta 1579 je odšel v Pariz, kjer so mu ponudili profesuro na slavni Sorbonni, vendar jo je odklonil, ker je bil pogoj, da morajo profesorji obiskovati maše. Kljub temu mu je kralj podelil izredno profesuro brez tega pogoja.
Odpravil se je v London in nato v Oxford, kjer je dobil profesuro. V samo dveh letih bivanja v Angliji (1584-85) je nastalo šest njegovih pomembnih del iz etike in filozofije. Najbolj preseneča tragikomedija De Gli Eroici Furori (Herojske vročice).
Toda verjetno je bilo domotožje in želja, da bi slišal materni jezik, močnejša od strahu (ki se ga je gotovo zavedal), zato se je leta 1592 vrnil v Benetke. Pravzaprav ga je tja zvabil Zuane Mocenigo, benečanski plemič, da bi ga poučeval "umetnost pomnjenja in izumljanja«.
V soboto, 23. maja 1592 so ga prijeli in odpeljali v ječo Sancti Officia (inkvizicije).
Osem let - do njegove strašni smrti leta 1600 - so ga papeževi inkvizitorji držali v ječi, ga nenehno zasliševali, mučili, zasramovali in ga na koncu brutalno umorili.
+++++++++++++++++++++++
Ker je kar nekaj vzporednic z nekim drugim velikanom misli, upornikom in preganjancem – Karlom Marxom, se mi je zdelo vredno poskušati z nekaj kroki potezami upodobiti Marxovo življenjsko pot in jo primerjati z Giordanovo.
ŽIVLJENJE IN SMRT – KARL MARX
Karl Heinrich Marx se je rodil 5. maja 1818 v Trieru. Tu se je vpisal v gimnazijo in jo 24. septembra 1835 končal. Jeseni tega leta je odšel na univerzo v Bonn. Toda tu je ostal le eno leto, ker ga je provincialni Bonn duhovno utesnjeval in leta 1836 se je vpisal na univerzo v Berlinu, kjer je nadaljeval študij »pravnih in kameralnih znanosti«. Doktoriral je in bil 15. aprila 1841 imenovan za doktorja pravnih znanosti na univerzi v Jeni.
Začel je pisati za radikalni politični Renski list (Rheinische Zeitung) iz Koelna in tipaje razvijati svoj dialektični materializem. Ko je bil Renski list pod Marxovim urednikovanjem 1843 prepovedan, je bil Marx prisiljen v izgnanstvo v Pariz. Tam je spoznal Engelsa, ki ju je od takrat pa do Marxove smrti družilo prijateljstvo, ki mu težko najdemo podobnega v zgodovini. Na zahtevo Prusije so Marxa leta 1845 izgnali iz Francije in zatekel se je v Bruselj. Politično zorenje, ki se je začelo med pariškim izgnanstvom, je dokončno obrodilo bogate sadove v Bruslju. Marx postane čelni človek Komunistične zveze. Nato se vrne v Koeln in ustanovi svoj politični časopis Novi Renski list (Neue Rheinische Zeitung). Še pred tem sta z Engelsom izdala znameniti Komunistični manifest. Leta 1849 mora z ženo ponovno v izgnanstvo, tokrat če Rokavski preliv v tolerantno in gostoljubno Anglijo, ki je 250 let pred tem prav tako gostoljubno sprejela Giordana. To je njegov zadnji eksodus. Iz dragega Londona bo odšel samo še na zadnjo pot na pokopališče v Highgate.
Čeprav bi se lahko zaposlil kot profesor ali v kakšni drugi dobro plačani sinekuri, je Marx z ženo in otroki tolkel revščino. Živeli so samo od njegovih skromnih honorarjev in Engelsove velikodušne in pogosto prikrite pomoči.
V Londonu je napisal svoje (nedokončano) najznamenitejše delo Kapital. Postal je vodilna politična oseba v mednarodnem delavskem gibanju, njen konceptivni ideolog, ustanovitelj in vodja Prve internacionale.
Po smrti ljubljene žene Jenny 2. decembra 1881 so se pričele vedno bolj izrazito kazati posledice dolgoletnega pomanjkanja, nezmožnost zdravljenja v toplicah na Kontinentu in pretiranega dela (in kajenja), ki si ga je nalagal Marx.
Ženo je preživel za dobro leto dni . Zadnji udarec usode je doživel 11. januarja 1883, ko mu je umrla ljubljena hči Jenny.
Umrl je po hudi bolezni mirno, v svojem naslanjaču 14. marca 1883 opoldne.
DELO - GIORDANO BRUNO
Giordano je bil – tako kot 250 let kasneje Marx – brezdomec; preganjan, brez domovine, izobčenec – in to samo zato, ker je bil drugačen. Oba sta daleč miselno presegala čas, v katerem sta živela, oba sta bila nevarna »konceptivna ideologa«, ki so se ju najbolj reakcionarne sile na čelu z etabliranim klerom hotele znebiti.
Vsaka revolucija se začne z revolucijo v glavah. Ta je bolj nevarna in dalekosežna kot atentati, anarhistični sporadični izbruhi nasilja in puške.
Tako Giordano kot Marx sta se počutila doma, ko sta bila zdoma, počutila sta se domače, ko sta bila s tujci. Oba sta potrebovala svetovljansko in permisivno atmosfero Anglije, ki jima je njuna kontinentalna Evropa ni mogla nuditi. Ob branju njunih biografij težko postanemo sentimentalni, saj gre za jeklena moža brez domovine in brez vere; toda občutimo globoko spoštovanje ob moralni integriteti obeh velikanov in strmimo nad njuno robespierrovsko nepodkupljivostjo z dobro plačanimi službami, profesurami in drugimi sinekurami.
Bruna so zanimale ideje in njihova narava, Marxa je okupiral Arhimedov vzvod, ki poganja in determinira v zadnji konsekvenci Zgodovino in rojeva velike ideje.
Giordano se je posvetil pre-misleku celotne tedanje filozofije, ponovnem izpraševanju o njenih koreninah od Aristotela naprej, o koreninah, ki so se vsem ostalim zdele nevprašljive in same po sebi evidentne. Njegov miselni zamah je bil širok. Šele v XX. stoletju so podobne spekulacije postale ponovno popularne. Moramo se zavedati, da je živel v času (konec XVI. stoletja!), ko se je filozofija ločevala od znanosti, ali bolje, ko se je znanost odcepila od »naravne filozofije« . Od srednjeveških jalovih sholastičnih razprav s pretežno religiozno vsebino so se zdaj znanstveniki pričeli obračati k teleskopom, mikroskopom, retortam in namesto v cerkvah so se raje več zadrževali v laboratorijih.
Še ko je bil v Parizu, je izdal enega svojih prvih del De Umbras Idearum (Sence idej), ki ji je sledila Ars Memoriae (Umetnost pomnjenja). V njih je zagovarjal za tiste čase izredno radikalno misel, da so ideje samo sence resničnosti.
Dokazoval je, da se cerkvene dogme popolnoma izmikajo človeškemu Ratiu, razumu, da je celotna ideja krščanstva iracionalna, nasprotna ne samo razumu, ampak tudi filozofiji in drugim religijam. Vera, ki jo sprejemamo skozi božje »razodetje« nima znanstvene osnove in je zato iracionalna, je trdil.
Leta 1582 je napisal satirično komedijo Il Candelajo (Svečar), kjer je zagovarjal Heraklitove ideje o večnem spreminjanju, toda ne izginevanju stvari. To je genialna anticipacija velikih ohranitvenih zakonov fizike.
V svojem delu De la causa, principo e uno (O vzročnosti, principu in enosti, 1584), je zapisal tele preroške besede: »Ta celoten globus, ta zvezda, ki nista predmet smrti, razkroja in uničenja, ki je nemogoče kjerkoli v Naravi, se od časa do časa obnovi in zamenja vse sestavne dele. Ni absolutnega »gor« ali« dol«, kot je učil Aristotel; ni absolutnega položaja v vesolju, ampak je položaj telesa relativen glede na druga telesa. Povsod gre za nenehno relativno spremembo položaja po vsem Vesolju in opazovalec je vedno v središču stvari ".
Človek ne more verjeti! Kot bi brali Einsteinovo Splošno teorijo relativnosti, le da so bile te misli napisane pred več kot 300 leti!
Morda najbolj poznano njegovo delo je De l`infinito, universo e mondi (O neskončnem vesolju in svetovih, 1584). V njem je v obliki dialogov razvil kozmološko teorijo o neskončnem vesolju, ki je ustrojeno po Kopernikanskem načelu. Sistematično je kritiziral Aristotelovo koncepcijo sveta in se posmehoval religioznim konceptom stvarjenja v tednu dni.
DELO – KARL MARX
Če je bil Giordanov pogled uprt pretežno v vesolje, je Marx usmeril oster žaromet svojega intelekta v družbo in njene zakonitosti.
Marx se je zelo zgodaj odpovedal religiji svojih staršev – židovstvu, nato pa še religiji nasploh. Toda ta odpoved ni bila le akt verske, ampak in predvsem socialne emancipacije, podobno kot Giordanova odpoved krščanstvu.
Na temeljno ontološko vprašanje, o razmerju med zavestjo in bitjo, kje iskati odgovor: ali v duhu, zavesti, idejah, ali pa v materialni realnosti, se je Marx odločil za materializem. Spoznal je, da ne gre le za subjektivno izbiro po nekakšnih preferencah, ampak je direktni izvor materializma človekova produkcijska praxis. Marx je bil otrok industrijske revolucije, svet okoli njega se je hitro spreminjal prav zaradi človekovega produkcijskega udejstvovanja, prav tako kot je za Giordana rojevanje znanosti in renesanse predstavljalo navdih za njegove filozofske zaključke. Industrijska revolucija je zahtevala znanstveno revolucijo in sploh revolucijo v mišljenju. Predvsem Cerkev se je proti napredku borila z vsemi sredstvi. Ljudje kot je bil Giordano so bili zanjo izredno nevarni, zato »so jih sežigali na grmadah in metali v zapore inkvizicije skupaj z velikimi Italijani, s katerimi se je začela novejša filozofija. Značilno je, da so v preganjanju svobodnega prirodoslovja protestanti prehiteli katolike: Kalvin je sežgal Servetta, ki je bil prav na tem, da odkrije krvni obtok; dal ga je dve uri živega peči, vtem ko se je inkvizicija zadovoljila le z navadnim sežigom Giordana Bruna«.
Pred Marxom so filozofi svet samo razlagali, on pa je spoznal, da ga je pravzaprav treba spremeniti. In spreminjal ga je! Marx v duhu te svoje ugotovitve ni bil kabinetni filozof ali ekonomist, ampak tudi – in predvsem – revolucionar. Držal se je načela, da je praksa brez teorije slepa, teorija brez prakse pa jalova. To je bit Marxovega razumevanja sveta. Ta praksa pa se po njegovem prepričanju odvija v materialni bazi družbe, v materialni proizvodnji. Njena razvitost določa procese socialnega in duhovnega življenja neke družbe. Teh ni mogoče razumeti iz njih samih, niti iz samorazvoja nekakšnega hegeljanskega duha, ampak imajo korenine v materialnih družbenih razmerjih.
Tako kot Giordano je tudi Marx sanjal o svobodi, o osvoboditvi človeka iz okovov, ki jih določa nerazvita materialna osnova družbe. Toda ni bil sanjač, utopist, ki bi svobodo »dal« ljudem z revolucionarnim dekretom. Zanj je svoboda mogoča šele onstran carstva nujnosti, pravzaprav na tem carstvu nujnosti, kot njenem temelju.
Marxov Kapital spada med najvplivnejše in najbolj prevajane tekste v zgodovini.
Toda, ker revolucionarji niso poslušali Marxovih opozoril o tem, da bistvo revolucije ni nasilje, da revolucija ni demiurg novih, pravičnejših družbenih odnosov, ampak le njihova babica, so propadli vsi poskusi v praksi uresničiti njegove plemenite ideje.
STIČNE TOČKE
Ne glede, da ju loči četrt tisočletja, imata življenjski poti obeh filozofov-revolucionarjev mnogo skupnih potez in značilnosti.
Oba sta bila upornika že v rani mladosti.
Oba sta spoznala, da je upor proti religioznemu mračnjaštvu in zatiranju svobodnega duha kvintesenca boja za napredek.
Oba sta bila »drugačna«; nista sprejemala rutine in vzorcev vedenja in obnašanja, ki je takrat veljalo za »normalno«.
Oba sta bila apatrida, preganjana, večino življenja sta preživela v prisilnem eksodusu.
Oba sta bila poliglota in svetovljana.
Oba sta bila vizionarja, s svojimi idejami sta anticipirala stvari, ki so se zgodile desetletja kasneje.
Oba sta drago plačala svoje napredne ideje in upor proti religiji: Marx, čeprav eden najgenialnejših mislecev svojega časa, z nemožnostjo trajne zaposlitve in zato obsojen na životarjenje in revščino; Giordano z najvišjo možno ceno – z življenjem.
Prepričan sem, da bi Giordano brez pomisleka podpisal tole nepreseženo Marxovo kritiko religije: »Človek, ki je v fantastični dejanskosti nebes, kjer je iskal nadčloveka, našel le odsev samega sebe, se tam, kjer išče in mora iskati svojo pravo dejanskost, ne bo zadovoljil več s tem, da najde le videz samega sebe, le nečloveka./…/ Ta država, ta družba producirata religijo, sprevrnjeno zavest sveta zato, ker sta sprevrnjen svet./…/Religija je fantastično udejanjenje človeškega bistva, ker človeško bistvo nima nobene prave dejanskosti. Boj proti religiji je torej posredno boj proti tistemu svetu, katerega duhovna aroma je religija./…/Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva./…/Odprava religije kot iluzorne sreče ljudstva je zahteva njegove dejanske sreče. Zahteva, da se odrečeš iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odrečeš stanju, ki potrebuje iluzije. Kritika religije je v kali kritika solzne doline, ki ji je religija svetniški sij./…/Kritika ni uničila imaginarnega cvetja na okovih zato, da bi človek nosil okove brez fantazije in tolažbe, marveč zato, da bi okove odvrgel in si utrgal živ cvet. Kritika religije iztrezni človeka zato, da bi mislil, da bi delal in da bi oblikoval svojo dejanskost kot iztreznjen, urazumljen človek; zato, da bi krožil okoli samega sebe in s tem okoli svojega dejanskega sonca. Religija je iluzorno sonce, ki kroži okoli človeka toliko časa, dokler sam ne začne krožiti okoli sebe. Je torej naloga zgodovine, odkar je izginilo onstranstvo resnice, da vzpostavi resnico tostranstva.«
Maribor, november 2012
Vojteh URBANČIČ
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Glavni viri in literatura:
John J. Kessler: Giordano Bruno: The Forgotten Philosopher, essay http://www.infidels.org/library/historical/john_kessler/giordano_bruno.html
Giordano Bruno, 1548-1600, By Punkerslut http://www.punkerslut.com/articles/giordanobruno.html
Dorothea Waley Singer: Giordano BRUNO, His Life and Thought With Annotated Translation of His Work On the Infinite Universe and Worlds, Henry Schuman New York, 1950
http://www.positiveatheism.org/hist/bruno00.htm
Richard W. Pogge: The Folly of Giordano Bruno, Ohio State University http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Essays/Bruno.html
di Santillana, Giorgio, 1955, The Crime of Galileo (Chicago: Univ. of Chicago Press)
Singer, Dorothea Waley, 1950, Giordano Bruno, his Life and Thought. (New York: Schuman) [contains an annotated translation of On the Infinite Universe and Worlds]
van Helden, Albert, 1995, Giordano Bruno, hypertext biography as part of the Galileo Project.
White, Andrew Dickson, 1896, The Warfare of Science with Theology in Christendom (New York: D. Appleton & Company), 1978 reprint.
Yates, Frances, 1964, Giordano Bruno and the Hermetic Tradition (Chicago: Univ. of Chicago Press) |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
